nedelja Svete Družine

Sir 3, 2-6. 12-14; Kol 3, 12-21; Lk 2, 41-52
 
1. V teh dneh smo pogosto slišali, da je Božič družinski praznik. Res je tako. V jaslicah, ki ponazarjajo božično skrivnost, je v središču sveta družina. Vendar pa nikakor ne kaže ostati zgolj na ravni družinske idile. Otrok v tej družini ni nihče drug kot Emanuel, Bog z nami. Ta družina ne ostaja zaprta v krog svojih radosti in težav, ampak že od začetka, s "sporočili" preko pastirjev, modrih, Heroda in še drugih da vedeti, da njeno poslanstvo ni omejeno le na lepo družinsko življenje: odprta je in poslana širši človeški družini, da jo s svojimi dejanji preobraža in budi čut za vrednote, ki presegajo ozek družinski krog.
 
2. Berili ponudita različne poudarke o družini. Sirah v spodbudi k spoštovanju staršev povzema tisočletna izročila, ki tudi v spreminjajočih okoliščinah ne izgubljajo teže, Pavel kot temelje družinskega življenja priporoča prisrčno usmiljenost, dobrotljivost, ponižnost, milobo, odpuščanje, potrpežljivost, in sicer vsem: možem, ženam, otrokom. To so temelji medsebojnih vezi, temelji skupne rasti in skupnega zorenja.

3. Gospod sam pa podobo in vlogo družine bistveno razširi. Z vrsto besed in potez spričuje, kako spoštuje klasične družinske vrednote:
- z njima se je vrnil v Nazaret in jima bil pokoren: kot otrok spoštuje starše in tudi kasneje so zanj družinske vezi velika stvar: spomnimo se na Jaira in njegovo hčer, na vdovo iz Naima in njenega sina, na Lazarja in njegovi sestri, na apostola Jakoba in Janeza ter njuno mater.
Prav tako pa vidimo dejanja  in iz njegovih ust slišimo besede, ki začudijo:
- dvanajstleten jo je staršem kar lepo zagodel in na očitajoče vprašanje odgovoril: ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta – so še drugačni od preprostih družinskih interesov, njegovo poslanstvo je širše; - kasneje to misel izrazi še na drugačen način: na zemlji nikomur ne pravite oče, kajti eden je vaš Oče, ta ki je v nebesih;
- kaj naj šele rečemo k njegovi misli: če kdo pride k meni in ne ljubi manj očeta, matere, žene, otrok, bratov in sester, ne more biti moj učenec; mar ni s tem vsega postavil na glavo, se je mar mogoče strinjati s tem?
 
4. Daleč od tega, da bi Gospod zavračal vrednote družinskega življenja. V Kani se je veselil z novoporočencema, veselil nove družine. Želi pa nam dopovedati, naj družina v skupni rasti, ko njeni člani drug drugega vzgajajo, ostaja odprta in ima posluh tudi za potrebe drugih ljudi in naj ne pozablja, da je vse presegajoča vrednota tista, ki jo on prinaša, neminljivost pri Bogu.