2. nedelja med letom

Moja ura še ni prišla Iz 62, 1-5; 1 Kor 12, 4-11; Jn 2, 1-12
 
1. Evangelist, apostol Janez pravi: Beseda se je učlovečila in se naselila med nami. V Kristusu človeku  Bog stopa do človeka, da bi človek mogel najti pot do Boga. v Zavedati se moramo, da je Bog ZELO pozoren do človeka, še posebej v njegovi stiski, da je usmiljen in da se človek na to usmiljenje lahko vedno zanese.

2. Kako natančno nam danes božja Beseda kaže tisto neposrednost, ki jo vidimo kot nepretrgano rdečo nit v odnosih Bog-človek:

– če beremo pri preroku: kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog, a bi mogel nazorneje izraziti prisrčno prijateljstvo Boga s človekom, ne le skrb in pozornost, ampak ljubezen Boga do človeka;
– Apostol Pavel razvrsti nekatere od številnih darov, ki jih božja dobrota naklanja človeku in poudarja: vse to dela eden ter isti Duh. V ozadju vsake človekove dejavnosti je dejavnost in dobrotljivost Boga. Edini Bog daje človeku pravo dobrotljivost.
– Kana, kjer je bila poroka je po Jezusovem srečanju z Modrimi-Tremi Kralji in po Očetovem glasu iz nebes ob Jordanu že njegovo tretje “razglašenje”: tokrat je sam razodel svoje nadnaravno, božje veličastvo, v veliko začudenje je spravil goste na poroki, naredil prvo od znamenj, velikih čudežev, svojega odrešenjskega poslanstva in se neizbrisno zapisal v srca ljudi. Pisatelj pravi kot smo slišali: njegovi učenci so verovali Vanj! V razne človeške stvari, ki so okrog nas ni treba verovati. Tukaj so apostoli začeli verovati v Jezusa kot resničnega, vsemogočnega, svetega... Boga. Saj v bistvu nimaš izbire, da ne bi veroval, ko nekdo naredi takšen veliki čudež, za človeka ne možno stvar.

3. Poglejmo še za trenutek v Kano: 

– začudi nas Jezusova beseda Mariji: moja ura še ni prišla – kaj pomeni “ura”, sam pojasni kasneje, po zadnji večerji, ko pred trpljenjem pravi: Oče, prišla je ura, poveličaj svojega Sina – trpljenje, križ, vstajenje, dejanje sprave človeka z Bogom, to je njegov čas, “njegova ura”, zaradi katere je prišel med nas;
– mar ne začudi, da Gospod, ki je rekel Marti: le eno je potrebno, lačne ljudi tolikokrat nasiti s kruhom, tokrat se celo loti zadrege, ko zmanjka vina – mar nima ta učlovečeni Bog dovolj posluha za človeka kakršen pač je;
Ta čudež na poroki v Kani je sprožila, izprosila Marija, ki vsem nam od takrat naprej vedno govori, ko kaže na na svojega Sina in našega Odrešenika Jezusa: »karkoli vam reče, storite«. V življenju vedno delajmo za svojo pravo srečo in za večno, nebeško srečo kar nam priporoča in narekuje živi Bog.