ČUDEŽNI ULOV RIB
S
človeške strani gledano se je čudež na Genezareški obali zgodil točno takrat, ko
je Simon pograbil Jezusovo besedo - in se je, kljub svojim izkušnjam in svoji
veščini, oklenil drugačne modrosti – boljše od svoje – božje modrosti in jo
sprejel za vodilo svojega življenja.
Čudež se je zgodil takrat, ko je Simon vrgel mrežo, in ne takrat, ko jo je skupaj s tovariši, prenapolnjeno, vlekel iz globine morja. Jezus je v tistem trenutku z močjo svoje besede preobrazil Simonovo srce. Dosegel je, da je poslušalec postal učenec.
Čudež se je zgodil takrat, ko je Simon vrgel mrežo, in ne takrat, ko jo je skupaj s tovariši, prenapolnjeno, vlekel iz globine morja. Jezus je v tistem trenutku z močjo svoje besede preobrazil Simonovo srce. Dosegel je, da je poslušalec postal učenec.
Jezusova beseda, če jo sprejmemo in uresničimo, je za nas rešitev. Rešitev cele palete življenjskih problemov, težav, stisk, vprašanj...
Zato, ko Bog govori, ne poučuje, ampak poraja svet, svetlobo, vode, zemljo, zvezde ...
Zato, ko Jezus govori, ozdravlja gobavce, pomirja viharje, pomnožuje kruh, odpušča grehe, obuja mrtve, podarja čisti dušni mir, blagoslavlja človekovo delo, da je uspešen, da živi v blagostanju in sreči…
Današnji
evangelij nas vabi k dvema stvarema. K vztrajnosti. Apostoli so vrgli mreže kljub
temu, da so jih že tridesetkrat tisto noč pa se niso naveličali, čeprav so bili
utrujeni. Drugič, da povabimo Jezusa v svoja prizadevanja. Oziroma obratno.
Jezus nas vabi in kliče v svojo službo. Vklopimo se v Jezusova prizadevanja. Ne
kličemo mi Jezusa v svojo službo, da bi On nam služil, našim interesom in našim
načrtom, ki so velikokrat napačni in grešni, ampak nas On kliče v svojo službo,
kot je klical apostole. Jezus sam nas kliče k velikim stvarem. On nas je
ustvaril za neskončnost, za nebesa, kaj je večjega kot to. To je zmaga, ki
premaga ta svet naša vera. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar