7. nedelja med letom

1 Sam 26, 2. 7-13. 22-23; 1 Kor 15, 45-49; Lk 6, 27-38

1. Včasih se v krščanskem moralnem nauku srečamo z mislimi, ki jih kar ne moremo spraviti v okvire svojih človeških razmišljanj. Mar se ob Jezusovih besedah ljubite svoje sovražnike ne pojavi v nas nekaj, čemur bi v medicini rekli: "organizem to zavrača"? Mar ta zapoved ne zveni neuravnovešeno, če pa stalno doživljamo zmagoslavje moči in nasilja močnih, medtem ko se vse slabo sesuva na neoboroženega in slabotnega? Mar ni to razmišljanje sanjača, ki ne pozna trdote in okrutnosti našega sveta? Toda Gospod je vedel, kaj pomeni biti osovražen, popljuvan, poteptan kot črv – in prav do konca izničeni Odrešenik je iz najglobljega ponižanja prosil: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

2. Poglejmo, kaj nam želi povedati, razložiti in utemeljiti današnja Beseda:
- kot daljni uvod v Gospodove besede zveni pripoved o Davidu, ki bi lahko odstranil preganjalca Savla, pa odpušča in prepušča razsodbo Bogu: Gospod naj vsakomur povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi;
- Jezus odpira najzahtevnejšo stran evangelija: ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tem, ki vas sovražijo, izpodmika vse meje, ki bi si jih človek lahko zamislil – neskončno daleč od te zapovedi je zakon "zob za zob", celo o ljubezni do tistih, ki so nam blizu, pravi da grešniki delajo isto;
- v zgled za posnemanje nam navaja kar Boga samega: bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen – mar ni Gospod preveč zahteven? 

3. In vendar Gospod zahteva od svojih učencev prav to ljubezen, ki ne pozna meja, ki ne izključuje nikogar, ljubezen Očeta, ki ne more ne ljubiti tistih, ki jih je ustvaril. Če ljubezen začenja postavljati pogoje in omejitve, pravzaprav ni več ljubezen, prehaja v računico. Kdor v resnici ljubi, postaja odsev Boga, ki je ljubezen: ljubi, ker je dober, ne, ker bi drugi bil vreden njegove ljubezni.

4. Ne gre za to, da bi se slepo držali zgledov, ki jih Gospod navaja (sam hlapcu velikega duhovnika, ki ga je udaril, ni nastavil drugega lica), gre za to, da bi človek vedno pred vsem drugim dajal prednost ljubezni. Tistega, ki zna ljubiti, žalitev ne vrže iz ravnotežja, zna zatisniti oko, zadevo obrniti na dobro; tistega, ki zna ljubiti, imajo ljudje nemalokrat za nepremišljenega naivneža, toda njegova dobrohotnost postaja privlačna, simpatična, vredna spoštovanja! Pa še vprašanje: ali ljubezen, o kateri govori Jezus, res ostaja brez nagrade? Morda pri ljudeh, ne pa pri Bogu. Prisluhnimo mu še enkrat:  ne obsojajte in ne boste obsojeni, oproščajte in boste oproščeni. Nagrada je velika! In pojasnilo: s kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo. Mar ni stvar več kot jasna!