Duh
ga je vodil po puščavi 40 dni, hudič pa ga je skušal. (Lk 4, 1-13)
1. Puščava - kraj
srečanja z Bogom.
Kakor je bila za Jezusa, tako je tudi za nas puščava kraj preizkušenj in skušnjav. V njej je človek neusmiljeno vržen v kruto resničnost. Vsega je nekako oropan in ostaja mu le goli jaz: sredi peska in daljav, usahlih trav, požganih bilk, osušenih strug; brez oaz in kažipotov in vodnikov, v prahu pod ognjenim bičem sonca. Povsod okrog njega odmeva le gluha tišina.
Pravzaprav mora biti puščava nekaj strašnega. Nekateri zdolgočaseni zahodnjaki si danes želijo "doživetja puščave". Toda izkušnja kaže, da jih morajo prej psihološko pripraviti na takšno doživetje - hkrati strašno in očarljivo vabljivo -, da ne bi trpeli duševnih motenj. Eden izmed njih opisuje puščavo takole:
"Puščava je očarljiva in strašna. V deželi velike samote se človek po svojem naravnem gonu boji soočiti s samim seboj. Bistvo puščave je v odsotnosti ljudi in srečanj z njimi" (E. Bianchi).
In vendar je ta velika samota puščave posebna priložnost, da se človek v njej sreča s seboj, z resnico o sebi in zato z Bogom.
Kot je dejal Sergej Bulgakov: "Človek se zaveda, da živeti v puščavi ne pomeni le živeti brez drugih ljudi, marveč tudi živeti z Bogom in za Boga."
Ko se vse nebistveno osuje kot osušeno listje, ostaja le še bistveno, to je tisto, brez česar ni mogoče živeti, ali Edino potrebno, kar z drugimi besedami imenujemo Bog.
In ko se človek na to Edino potrebno skoncentrira z vsem svojim življenjskim sokom, se naenkrat brezživljenjska puščava spremeni v cvetoč vrt, tišina v sporočilo in samota v eno samo deleženje in skupnost ... Obljuba svetopisemskih prerokov je vedno znova v sočne pašnike in obljuden kraj spremenjena puščava.
Kakor je bila za Jezusa, tako je tudi za nas puščava kraj preizkušenj in skušnjav. V njej je človek neusmiljeno vržen v kruto resničnost. Vsega je nekako oropan in ostaja mu le goli jaz: sredi peska in daljav, usahlih trav, požganih bilk, osušenih strug; brez oaz in kažipotov in vodnikov, v prahu pod ognjenim bičem sonca. Povsod okrog njega odmeva le gluha tišina.
Pravzaprav mora biti puščava nekaj strašnega. Nekateri zdolgočaseni zahodnjaki si danes želijo "doživetja puščave". Toda izkušnja kaže, da jih morajo prej psihološko pripraviti na takšno doživetje - hkrati strašno in očarljivo vabljivo -, da ne bi trpeli duševnih motenj. Eden izmed njih opisuje puščavo takole:
"Puščava je očarljiva in strašna. V deželi velike samote se človek po svojem naravnem gonu boji soočiti s samim seboj. Bistvo puščave je v odsotnosti ljudi in srečanj z njimi" (E. Bianchi).
In vendar je ta velika samota puščave posebna priložnost, da se človek v njej sreča s seboj, z resnico o sebi in zato z Bogom.
Kot je dejal Sergej Bulgakov: "Človek se zaveda, da živeti v puščavi ne pomeni le živeti brez drugih ljudi, marveč tudi živeti z Bogom in za Boga."
Ko se vse nebistveno osuje kot osušeno listje, ostaja le še bistveno, to je tisto, brez česar ni mogoče živeti, ali Edino potrebno, kar z drugimi besedami imenujemo Bog.
In ko se človek na to Edino potrebno skoncentrira z vsem svojim življenjskim sokom, se naenkrat brezživljenjska puščava spremeni v cvetoč vrt, tišina v sporočilo in samota v eno samo deleženje in skupnost ... Obljuba svetopisemskih prerokov je vedno znova v sočne pašnike in obljuden kraj spremenjena puščava.
2. Jezusove skušnjave
Evangelist Luka opisuje Jezusa v puščavi, v preizkušnji. Hudobni duh ga skuša, naj izbere pot, ki ni pot zaupanja v edino potrebnega, v Boga.
Predlaga mu nekakšne bližnjice k navidezni sreči, ki jih sicerer ljudje največkrat in najraje izbiramo. Namreč:
- pot zadovoljitve bioloških, materialno ekonomskih, tipično potrošniških
potreb: "Reci temu kamenju, naj postane kruh!"
- Ali pot moči in oblasti nad drugimi ljudmi: "Dam ti vso to oblast in slavo, če torej padeš predme in me moliš."
- In končno pot ugleda: "Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."
Vse te bližnjice k navidezni sreči je Gospod odločno zavrnil, ker je hotel ostati zvest edino poslanstvu svojega Očeta. Lahko bi mu bilo zasužnjiti ljudi z magičnimi čudeži, z neresničnimi obljubami nebes na zemlji. Drugače kot zemeljski "odrešeniki", ki gradijo na zaupanju v blaginjo, bogastvo, moč ali slavo. Odloča se za pot svobode, potrpežljivosti in vere. Čar skušnjave je, da obljublja lažno srečo in popolno osvoboditev. Kdor pa ji nasede, se znajde zasužnjen.
Jezusove skušnjave so hkrati glavne skušnjave vseh nas. Na začetku postne priprave na veliko noč se zavedamo nujnosti odpovedi vsemu tistemu, kar nas zasužnjuje; zavedamo se potrebe, da se vsak dan znova opredelimo za Boga, ki je naše vse.
Naj nas njegov zgled Zmagovalca nad tolikimi silami, ki utesnjujejo človeška srca, utrdi v naši življenjski opredelitvi za Boga, samo za Boga, v katerem bomo našli resnico tudi o nas samih.
Kot pravi pisatelj Antoine de Saint-Exupery v svoji pesmi Ni prizanašanja
"Povem ti: nikakršnega božjega prizanašanja ni, ki bi ti prihranilo nastajanje! Ti bi rad bil: ti boš samo v Bogu. On te bo nesel v svojo shrambo, potem, ko te bo počasi gnetel v svojih rokah ob tvojih dejanjih; kajti človek se mora dolgo rojevati."
Evangelist Luka opisuje Jezusa v puščavi, v preizkušnji. Hudobni duh ga skuša, naj izbere pot, ki ni pot zaupanja v edino potrebnega, v Boga.
Predlaga mu nekakšne bližnjice k navidezni sreči, ki jih sicerer ljudje največkrat in najraje izbiramo. Namreč:
- Ali pot moči in oblasti nad drugimi ljudmi: "Dam ti vso to oblast in slavo, če torej padeš predme in me moliš."
- In končno pot ugleda: "Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."
Vse te bližnjice k navidezni sreči je Gospod odločno zavrnil, ker je hotel ostati zvest edino poslanstvu svojega Očeta. Lahko bi mu bilo zasužnjiti ljudi z magičnimi čudeži, z neresničnimi obljubami nebes na zemlji. Drugače kot zemeljski "odrešeniki", ki gradijo na zaupanju v blaginjo, bogastvo, moč ali slavo. Odloča se za pot svobode, potrpežljivosti in vere. Čar skušnjave je, da obljublja lažno srečo in popolno osvoboditev. Kdor pa ji nasede, se znajde zasužnjen.
Jezusove skušnjave so hkrati glavne skušnjave vseh nas. Na začetku postne priprave na veliko noč se zavedamo nujnosti odpovedi vsemu tistemu, kar nas zasužnjuje; zavedamo se potrebe, da se vsak dan znova opredelimo za Boga, ki je naše vse.
Naj nas njegov zgled Zmagovalca nad tolikimi silami, ki utesnjujejo človeška srca, utrdi v naši življenjski opredelitvi za Boga, samo za Boga, v katerem bomo našli resnico tudi o nas samih.
Kot pravi pisatelj Antoine de Saint-Exupery v svoji pesmi Ni prizanašanja
"Povem ti: nikakršnega božjega prizanašanja ni, ki bi ti prihranilo nastajanje! Ti bi rad bil: ti boš samo v Bogu. On te bo nesel v svojo shrambo, potem, ko te bo počasi gnetel v svojih rokah ob tvojih dejanjih; kajti človek se mora dolgo rojevati."
Ni komentarjev:
Objavite komentar