VELIKA NOČ

Velika noč je praznik svetlobe, praznik zmage luči nad temo, življenja nad smrtjo, pravičnosti nad grehom, upanja nad brezupom. To je praznik naših src, ki hrepenijo po upanju, tudi če je v njih čisto majčken plamen vere. Predvsem pa je velika noč praznik zmage življenja nad smrtjo. Velika noč je najslovesnejši razglas "evangelija življenja". Bog, v katerega kristjani verujemo, ni Bog mrtvih, temveč živih. To je zatrjeval že izvoljenemu ljudstvu stare zaveze. Otipljivo je to pokazal nam, ljudstvu nove zaveze, sklenjene po učlovečenem Božjem Sinu, ki je za nas umrl in vstal. S svojo smrtjo je uničil smrt in obnovil življenje.

Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1995, ki je tudi praznik Marijinega materinstva, s katerim so posvečene vse žene-matere, je papež Janez Pavel II. podpisal svojo enajsto okrožnico z naslovom Evangelij življenja. V tej listini papež brani "veličino in dragocenost življenja kot sveto resničnost, ki nam je izročena, da jo varujemo z vso odgovornostjo". Papež razglaša kulturo življenja proti kulturi smrti, ki je na pohodu v današnjem času. Če zanikamo Boga, začetnika in ljubitelja življenja, sami sebe obsojamo na večno smrt. Če pa se z vsem srcem oklenemo vere v Boga, ki je svojega Sina obudil od mrtvih, živo čutimo, da se s smrtjo "življenje spremeni, ne pa uniči". Tako veruje naše srce, tako zahteva naša zdrava pamet. 

Današnji praznik je praznik upanja in veselja nad življenjem. To je praznik duhovne pomladi, prerojenja. V naravi se po čudovitih zakonitostih, ki jih je vanjo zapisal modri Stvarnik, vsako leto obnavlja čudež novega življenja. Prav tako hoče Kristus z odrešilno milostjo, ki jo je zaslužil s svojo pokorščino Očetu do smrti, smrti na križu, obnavljati duhovno življenje v nas. "Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj!" kliče apostol Pavel. Res je, graditi moramo Božje kraljestvo na stavbišču tega sveta, kar je velikokrat zelo težko. Vendar ne mislimo, da Bog človeka v njegovih težavah ne vidi! Kristusovo trpljenje, ki je vzcvetelo v večno dišečo rožo vstajenja, daje smisel in vrednost vsemu našemu trpljenju, posvečuje naše žulje, spreminja naše solze v bisere. V svetlobi vstajenja dobiva naše življenje čisto nov smisel. "O Gospod, to je veselo oznanilo, ki si ga prinesel edino ti: da za vsakim velikim petkom pride velika noč, da je trpljenje vir blagoslova in da je smrt le seme novega življenja za vsakogar, ki se tebe oklepa." (Romano Guardini)

Pred leti je izšla knjiga spominov istrskega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča z naslovom Ljudi opeval sem, vode in skale. Avtor je doma iz Kubeda, kjer je duhovniški poklic dobil ob veri tamkajšnjega župnika Ivana Brezavščka. O njem je Kocjančič zapisal: "Nepozaben je zame in za mnoge Kubejčane trojni vstajenjski aleluja, ob katerem so se mu zalesketale v očeh solze radosti nad zmagoslavjem vstalega Kristusa, kakor so se mu na veliki petek zalesketale solze sočutja nad trpečim Učenikom."

Žalovati ob smrti in pretakati solze radosti ob veselih dogodkih zmore tisti, ki ljubi življenje. To ljubezen vam iz srca želim!