KAKŠNA "ZEMLJA" JE MOJE SRCE?
Otroška pesmica o divjem možu – kosmatem možu pripoveduje, kako je neroda z nogami poteptal vse, kar je z rokami naredil, ko je obdeloval svoj vrt. Nekaj podobnega se pogosto dogaja nam, kristjanom – z življenjem "poteptamo", kar smo z besedami naredili. Nekaj tistega, kar slišimo v cerkvi ali kar sami preberemo, se nas še prime, vendar rodi tako malo sadov, da smo po pravici zaskrbljeni, kaj je s tem našim krščanstvom. Božja beseda, ki jo slišimo pri maši, je beseda življenja, norma, pravilo ali vodilo življenja. Prerok Izaija v današnjem prvem berilu zatrjuje, da je Božja beseda kakor dež, ki pade na zemljo in jo naredi rodovitno. Kako to, da blagodejni dež Božje besede v naših srcih ne povzroči nobene spremembe?
Mogočih je več odgovorov in vsak ga mora dati zase, kajti vsak sebe najbolje pozna. Mnogokrat Božja beseda do našega srca sploh ne seže. Srca so kot zaprte in zapečatene posode. V njih je vse polno drugih misli, zamisli, modrosti in skrbi, tako da za Božjo besedo ni prostora. Kaj bi jo puščali v svoje srce, samo vznemirjala nas bo! Zaenkrat kar lahko živim tako, kot živim zdaj, pravi marsikdo zavestno ali podzavestno. 
Morebiti pa se Božji besedi le odpremo. Tedaj so na vprašanje, zakaj se tako malo spremenimo, možni odgovori, ki jih je dal Jezus, ko je apostolom posebej razlagal svojo priliko o sejalcu. Prvič: Božjo besedo slišimo, a je ne razumemo, pa pride hudi duh in ugrabi, kar je posejano v srce, ker se boji, da bi se človek v veri poučil in utrdil. To so semena, razlaga Jezus, ki so posejana ob poti. Potem pride seme, ki je padlo na kamnito zemljo: to so ljudje, ki Božjo besedo z veseljem sprejmejo, so pa površni. V cerkvi so taki ljudje zmožni globokih in silnih čustev, komaj prestopijo prag cerkve, pa znajo pozabiti, da so kristjani. Ko nastopi "vročina" življenja, seme Božje besede usahne, ker nima korenin. Tretje vrste poslušalci Božjo besedo z veseljem poslušajo, pa jim vsakdanje skrbi njeno seme zadušijo. Sodobnega človeka tlači mnogo skrbi, posebno če ima družino: kako bo dovolj zaslužil, kako bo svoje otroke modro vzgojil … S temi skrbmi se ubada noč in dan, celo pri maši, molitvi in poslušanju Božje besede mu ne dajo miru. Skrbi moramo vključiti v molitev, saj je predmet vere vse, kar čutimo in doživljamo, kar nas skrbi in kar nas napolnjuje z veseljem. Kako torej to uskladiti z Jezusovimi besedami o trnju, ki zaduši seme Božje besede? Jezus odgovarja: storiti moramo vse, kar je v naši moči, pri tem pa ne pozabiti, da nad nami bedi ljubeči Oče. Bog ni zavarovalni zavod, h kateremu bi se zatekali samo v nevarnosti ali nesreči. Bog je Gospodar sveta, mi pa smo upravitelji njegovih dobrin. Posvetovati se moramo z njim, kako naj njegove dobrine (življenje, imetje, družino, milost) upravljamo. In prav o tem nas poučuje Božja beseda.
Končno, pravi Jezus, je nekaj takih, ki Božjo besedo ne le sprejmejo, ampak jo tudi "umevajo", se pravi, po njej živijo. To so ljudje hvaležnega srca. Kakor dobri otroci, ki so staršem hvaležni za vsak nasvet in življenjsko navodilo. Božja beseda, ki jo poslušamo in naj bi jo pogosto prebirali – zato tiskamo Sveto pismo! – je velik Božji dar. Ob koncu berila pri maši rečemo "Bogu hvala" in na koncu evangelija "Hvala tebi, Kristus". Hvala za to, kar sem zvedel. Potrudil se bom, da bom po tem tudi živel. Bodimo iskreno prepričani: seme je dobro in Bog je pripravljen dati tudi vse drugo, da bi to seme lahko vzklilo, raslo in dozorelo. Vprašanje je, kakšna "zemlja" so naša srca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar