MALO VEČ POTRPLJENJA!
Slovenski pregovor pravi, da je "potrpljenje božja mast". Pristavlja pa še, da "gorje tistemu, ki se z njo maže". Če smo kolikor toliko razumeli smisel današnjega evangelija, moramo reči, da ta pregovor v svoji drugi polovici ne drži. Seveda moramo najprej pravilno domisliti, kaj potrpljenje je. Predvsem to ne pomeni, da moraš biti kot "božji volek", kot človek, ki lahko drugi delajo z njim, kar se jim zljubi, kot človek, ki si ne zna pomagati in samo čaka: kar bo, pa bo! Bog nam je dal pamet in sposobnosti, da z njimi sodelujemo, da naredimo, kar je naša dolžnost in kar je v naši moči.
Jasno nam mora biti, kaj bi radi bili in kaj hočemo doseči. V Svetem pismu je zapisano: "Miloba žari iz moči." To pomeni: mil, blag, dober človek je lahko samo nekdo, ki je notranje močan. Z drugimi besedami: starši, ki hočejo biti dobri vzgojitelji in voditelji svoje družine, morajo biti odločni. Odločnost si pridobijo, če znajo biti strogi do sebe, če se znajo obvladati, če se trudijo iz sebe narediti dobre in kar se da popolne ljudi. Mlad človek, ki hoče ostati dober, plemenit in dosleden svojim življenjskim idealom, mora imeti veliko notranje trdnosti. To pa bo imel, če si ustvari pravilno podobo o svetu, ki ga obdaja. Prav notranjo trdnost nam pomaga ustvarjati Kristus s svojo besedo, zapisano v evangeliju. "Miloba žari iz moči." Besedo "miloba" lahko zamenjamo z besedo "potrpljenje" in videli bomo, da ta "božja mast" ni nič slabega, ampak nekaj nujno potrebnega in koristnega za našo človeško in krščansko rast ter za napredovanje v Božji šoli.
Bog ve vse o nas, pozna nas do zadnjega vlakenca. Ve, da smo narejeni iz mehkega lesa, ki se hitro zlomi, iz snovi, ki se brž razbije, zato z nami zelo potrpi. Trmasto nas ima za dobre in pričakuje, da bi dobri tudi resnično postali. K temu nas opominja tudi današnji evangelij. Za naše vsakdanje življenje nam daje dragocen nauk: "Za božjo voljo, ne bodite nepotrpežljivi! Ne pričakujte, da bi bili vaši otroci bitja iz čistega zlata! Poglejte sami sebe, kakšni ste. Kako naj bodo potem ljudje okoli vas popolni?"
Radi pravimo, da je na svetu veliko slabega. Istočasno pa pozabljamo, da je veliko slabega v slehernem od nas. Pa je vsak človek svet v malem. Naša dolžnost je, da v nas samih gradimo boljši svet, da izkoreninjamo plevel iz njiv svojih src. "Vsak naj pred svojim pragom pometa," nam veleva slovenska ljudska modrost. To znamo uporabiti, kadar mislimo na druge. Če nam ljudje kdaj (tudi upravičeno) očitajo: tak si in tak, se branimo, naj raje sami sebe pogledajo!
Nekoč sem v nekem humorističnem časopisu videl tole šalo: narisani sta bili dve čarovnici, ki sta leteli vsaka na svoji metli in se pogovarjali o svojih "vozilih". Hvalili sta vsaka svojo metlo. Ena od njiju je rekla, da ima njena metla to odliko, da pometa tudi pred njenim pragom. To je namen metle.
To je tudi namen poslušanja Božje besede: ko slišimo, kaj nam pravi Jezus, naj bi znali pomesti pred pragom svoje duše, svojega življenja. Potrpežljivo moramo delati za to, da se poboljšamo, vztrajno se moramo truditi, da postane Jezusov nauk naše življenjsko vodilo. Ko bomo videli, kako težavno je to delo pri nas, ne bomo nestrpni do drugih, ampak bomo podobni nebeškemu Očetu tudi v potrpežljivosti. Dokler se ura življenja ne izteče, so vsakemu človeku na stežaj odprta vrata Božjega usmiljenja.
Slovenski pregovor pravi, da je "potrpljenje božja mast". Pristavlja pa še, da "gorje tistemu, ki se z njo maže". Če smo kolikor toliko razumeli smisel današnjega evangelija, moramo reči, da ta pregovor v svoji drugi polovici ne drži. Seveda moramo najprej pravilno domisliti, kaj potrpljenje je. Predvsem to ne pomeni, da moraš biti kot "božji volek", kot človek, ki lahko drugi delajo z njim, kar se jim zljubi, kot človek, ki si ne zna pomagati in samo čaka: kar bo, pa bo! Bog nam je dal pamet in sposobnosti, da z njimi sodelujemo, da naredimo, kar je naša dolžnost in kar je v naši moči.
Jasno nam mora biti, kaj bi radi bili in kaj hočemo doseči. V Svetem pismu je zapisano: "Miloba žari iz moči." To pomeni: mil, blag, dober človek je lahko samo nekdo, ki je notranje močan. Z drugimi besedami: starši, ki hočejo biti dobri vzgojitelji in voditelji svoje družine, morajo biti odločni. Odločnost si pridobijo, če znajo biti strogi do sebe, če se znajo obvladati, če se trudijo iz sebe narediti dobre in kar se da popolne ljudi. Mlad človek, ki hoče ostati dober, plemenit in dosleden svojim življenjskim idealom, mora imeti veliko notranje trdnosti. To pa bo imel, če si ustvari pravilno podobo o svetu, ki ga obdaja. Prav notranjo trdnost nam pomaga ustvarjati Kristus s svojo besedo, zapisano v evangeliju. "Miloba žari iz moči." Besedo "miloba" lahko zamenjamo z besedo "potrpljenje" in videli bomo, da ta "božja mast" ni nič slabega, ampak nekaj nujno potrebnega in koristnega za našo človeško in krščansko rast ter za napredovanje v Božji šoli.
Bog ve vse o nas, pozna nas do zadnjega vlakenca. Ve, da smo narejeni iz mehkega lesa, ki se hitro zlomi, iz snovi, ki se brž razbije, zato z nami zelo potrpi. Trmasto nas ima za dobre in pričakuje, da bi dobri tudi resnično postali. K temu nas opominja tudi današnji evangelij. Za naše vsakdanje življenje nam daje dragocen nauk: "Za božjo voljo, ne bodite nepotrpežljivi! Ne pričakujte, da bi bili vaši otroci bitja iz čistega zlata! Poglejte sami sebe, kakšni ste. Kako naj bodo potem ljudje okoli vas popolni?"
Radi pravimo, da je na svetu veliko slabega. Istočasno pa pozabljamo, da je veliko slabega v slehernem od nas. Pa je vsak človek svet v malem. Naša dolžnost je, da v nas samih gradimo boljši svet, da izkoreninjamo plevel iz njiv svojih src. "Vsak naj pred svojim pragom pometa," nam veleva slovenska ljudska modrost. To znamo uporabiti, kadar mislimo na druge. Če nam ljudje kdaj (tudi upravičeno) očitajo: tak si in tak, se branimo, naj raje sami sebe pogledajo!
Nekoč sem v nekem humorističnem časopisu videl tole šalo: narisani sta bili dve čarovnici, ki sta leteli vsaka na svoji metli in se pogovarjali o svojih "vozilih". Hvalili sta vsaka svojo metlo. Ena od njiju je rekla, da ima njena metla to odliko, da pometa tudi pred njenim pragom. To je namen metle.
To je tudi namen poslušanja Božje besede: ko slišimo, kaj nam pravi Jezus, naj bi znali pomesti pred pragom svoje duše, svojega življenja. Potrpežljivo moramo delati za to, da se poboljšamo, vztrajno se moramo truditi, da postane Jezusov nauk naše življenjsko vodilo. Ko bomo videli, kako težavno je to delo pri nas, ne bomo nestrpni do drugih, ampak bomo podobni nebeškemu Očetu tudi v potrpežljivosti. Dokler se ura življenja ne izteče, so vsakemu človeku na stežaj odprta vrata Božjega usmiljenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar