GOSPOD NAJEMA DELAVCE ZA SVOJ VINOGRAD
Kaj nam
torej hoče s to nenavadno zgodbo povedati? Morda to, da je nebeški Oče
krivičen? Gotovo ne, ampak, da je bolj pravičen kot mi zmoremo razumeti. V
zgodbi so vsi delavci prišli zjutraj in vsi bi bili radi že zjutraj najeti, pa
niso imeli te sreče. Kaj je bilo za delavca boljše delati cel dan v gotovosti,
da bo lahko družina dobila hrano, ali pa žalosten cel dan stati sredi trga in
upati, da se jih bo morda kdo vseeno usmilil. Če jim ne bi šlo za nohte gotovo
ne bi cel dan stali sredi trga, ampak bi odšli domov, ali pohajkovat. 
Ti delavci
niso že zjutraj odšli na delo, ker ga zanje ni bilo. Gospod Peter je
pripovedoval: Ko sem bil v Rusiji smo na avtobusnih postajah ob vhodu v Moskvo
videli stati veliko število skromno oblečenih delavcev. Ruski vodič nam je
pojasnil, da so to delavci iz revnih zakavkaških držav, ki iščejo delo za vsak
dan sproti. Bilo je že sredi dneva in oni so še vedno tam stali in čakali, da
bi jih kdo najel za minimalno plačilo, vendar niti tega niso bili deležni. Ob
takih prizorih in ob prizorih lakote, ki jo največkrat vidimo samo na
televiziji nas mora prevevati samo hvaležnost zato, da lahko delamo in
zaslužimo za preživetje. Obenem pomislimo tudi na tiste, ki ne morejo delati,
ker jih ni noben usposobil za delo, ki so v deželah, kjer je velika brezposelnost,
ali ki so telesno ali umsko prizadeti in ne morejo opravljati skoraj nobenega
dela. Njim bi morali posvečati posebno skrb, da nas bodo lahko sprejeli v
nebeško kraljestvo. »Mali« so bili vedno Jezusova prva skrb. Tudi danes morajo
biti oddaljeni, tisti ki Kristusa ne poznajo, prizadeti, izkoriščani,
zlorabljeni, brezdomci, nezaposleni, kakorkoli prizadeti in potrebni …, deležni
največje pozornosti s strani nas kristjanov - Cerkve.
Nobena
velika stvar ni zaslužena, vse največje stvari so nam bile podarjene skupaj z
našim življenjem: ljubeči starši, zdravje, različni talenti, družba v kateri
smo lahko rasli, ljubezen, vera. Ali ni tudi to krivično? Eni prejmejo veliko,
drugi malo, eni skoraj nič. Pri maši prejmemo vsi, nezasluženo, največ, kar je
sploh mogoče dobiti − Jezusa. Zakaj potem še vedno tako računamo? Podobni smo
beraču, ki stalno prešteva svoj drobiž in misli, kako bi lahko obogatel.
Kristus nam pravi zastonj ste prejeli zastonj dajajte. Če se bomo zavedli, da
je vse dar, se bomo vsega veselili in z vsem služili nebesa. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar