KRISTUS KRALJ: SODNIK BO SODIL PO DELIH USMILJENJA, Mt 25, 31-46
V raznih soočanjih smo že poslušali obljube tistih, ki se potegujejo za sedež v parlamentu in kakšno kraljestvo-blaginjo bodo omogočili državljanom. Skoraj nikoli pa ne slišimo o drugi dimenziji današnjega evangelija, da bo treba dati tudi odgovor o svojem kraljevanju, ker Jezus je kralj in hkrati sodnik. Tolažilna je misel: Brezpravnim bo pomagano do pravice, krivično obsojeni in obrekovani bodo rešeni. Kdor ima prav, bo tudi deležen pravice. Pravičnost bo ponovno vzpostavljena.
Bog ravna z nami tako, kakor smo mi ravnali z ljudmi. To velja za izkoriščevalca, trgovca s sužnji in vojskovodja prav tako, kakor za ledenega šefa podjetja in neprijaznega starša.
Boga, Jezusa se nam ni treba bati: strogega sodnika se boji samo tisti, ki ima maslo na glavi. In celo ta še lahko upa, kajti merilo, s katerim bo merjen, je čisto preprosto: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Jezus-Kralj je že v preroških napovedih označen kot Knez miru, ki je na križu premagal najhujše zlo, greh in smrt, ki človeku zagotavlja največjo možno dobrino - življenje v izobilju, življenje, ki ne pozna bolečine, ne smrti, ne konca. S priljubljeno prispodobo o pastirju in čredi po preroku Bog dopoveduje, da njegovo kraljestvo ni tiranija, ampak pozorna skrb za vse ljudi: skrbel bom za svoje ovce, rešil jih iz krajev, kamor so se razkropile temnega dne.
Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat.
Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, se je zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti, a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamnit blok ter zaslišal sinov glas. Tudi on je zaklical njegovo ime in nazaj zaslišal glas: Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi obljubil: Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat! In res si prišel, oči!«
Po apostolovih besedah Kristus mora kraljevati, dokler iz stvarstva ne odstrani slehernega zla – zadnje zlo je smrt – to je njegovo poslanstvo. Potem vabilo poslednjega dne tistim, ki v življenju niso bili gluhi za njegove besede: pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo. Prav to, resnica, pravičnost in pravica, dobrota in zvestoba, ljubezen in mir so tiste razsežnosti Gospodovega kraljestva, zaradi katerega nam je privlačno in si ga želimo izprositi. Kako čudovito so to naredili naši daljni predniki. Ko niti še niso poznali izraza kraljestvo, so namesto tega pojma v svojem prevodu Gospodove molitve prosili: pridi bogastvu tvoje. Mar ni to prav neponovljivo lepo povzeta prošnja: pridi k nam bogastvo božje pravičnosti, bogastvo božje dobrote, bogastvo božjega usmiljenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar