Jezus je bil kot vsak izmed nas od Adama naprej skušan »v imenu dobrega«. So priložnosti, ki so v resnici lažne; so bližnjice, zaradi katerih skrenemo s poti. Ali se ne godi v imenu dobrega vse zlo sveta? Ni potrebno delovati »za dobro« temveč delovati dobro. Kajti dobro je táko le, če je dobro tako v začetku kot v sredstvu in cilju. Nikdar ni res, da namen opravičuje sredstva! Ta so vedno iste narave, kot namen. Ko sprejmemo odločitev, moramo plačati ceno vztrajanja pri tej odločitvi do konca.
Puščava je kraj svobode in skušnjave, Božje zvestobe in našega dvoma, kraj ljubezni in medsebojnega spora, poti in padca. Kot teža življenja z bremenom našega zla je puščava topilnik, v katerem Bog oblikuje človeka. Sovražnik daje veliko dobre volje tistemu, ki mu manjka razumnosti; tistemu, ki ima razumnost pa skuša odvzeti dobro voljo s tem, da mu jemlje pogum. Gospod pa daje razsodnost tistemu, ki ima navdušenje, da ne bi delal slabega misleč, da dela dobro; in daje navdušenje tistemu, ki ima razsodnost, da ne bi izgubil poguma, ko dela dobro.
Biti skušan je dobro znamenje. Pomeni, da se borimo. Le kdor je že na tleh, ne more več pasti. Kdor pa stoji je zmeraj v nevarnosti, da pade. Vzdržati preizkušnje je pravi dokaz, da smo Božji otroci. On ravna z nami kot s sinovi in nas očiščuje. Zato smo kljub trpljenju polni radosti in neizrekljivega veselja. Poleg tega se moramo zavedati, da je Bog zvest in ne bo dovolil, da bi bili skušani prek naših moči; s skušnjavo nam bo dal tudi rešitev in moč, da jo prenašamo.
Sedanji trenutek je prav tisti, ki ga je Bog določil za našo rešitev. Cilj, proti kateremu nas je Bog s svojo obljubo napotil, je uresničenje vseh tistih hrepenenj, ki jih je On sam položil v naše srce in ki so natančno nasprotje vseh naših strahov. Vsakršno zlo bo premagano in vsakršno dobro bo slavilo zmago.
Vsakokrat, ko berem evangelij, sem poklican, da se spreobrnem. Božji dar namreč vedno presega mojo sposobnost, da ga sprejmem in tudi moje življenje ni nikdar v skladu s tem, kar sem sicer prejel. Evangelij je Jezus Kristus, Božji Sin, prisoten v ozananilu v prvi osebi. Zato vera ni zgolj razumsko strinjanje z resnico, ki jo govori, marveč to, da zaupam Njemu, ki mi govori. Verovati se pravi ljubiti in po njem oblikovati svoje življenje.
Vera – to so ušesa, ki ga poslušajo, noge, ki hodijo za njim, oči, ki ga gledajo, roke, ki se ga dotikajo in predvsem srce, ki ga ljubi.
Zato prosimo Gospoda, da bi razumeli vrednost skušnjave kot očiščenja; prosimo ga za razum, da bi skušnjavo mogli prepoznati in za voljo, da bi jo premagali. Prosimo pa tudi, da ne bi bili gluhi za Njegove besede.
Blagoslovljen teden!
Ni komentarjev:
Objavite komentar