Ko človeka trpljenje dotolče in ko pride neozdravljiva bolezen, ki je nisi pričakoval, nastopi psihična blokada, ko marsikdo sanja le o končni rešitvi, čimprejšnji smrti. Tako je čutil tudi Job, ko je izgubil vse, kar je imel, celo svoje najdražje. Mar smemo tako misliti? Bog je vendar naš stvarnik in vodnik, zato nas ne bo nikoli zapustil. Jobu je ostal Bog in on je ostal v Bogu. Od Boga je vse in človek ima vse če ima Boga. Lahko imaš karkoli na svetu, prav vse, pa nisi srečen, ni zadovoljstva, ni luči, veselja v mnogih milijonarjih. Niso srečni. Kako to, da bolni in ostareli lažje in bolj sprejemajo in verujejo v Boga. Zato ker nimajo več ovir, nadomestkov, preprek za njega. Ker so se otresli vsega kar jim je preprečevalo do Boga.
Človek ni vržen v svet in potem popolnoma prepuščen samemu sebi, ampak nas je Stvarnik poklical v življenje s točno določeno nalogo. Apostol Pavel je to dobro vedel, zato je pisal Korinčanom, da poslanstvo, ki ga ima, ni na njegovo lastno spodbudo, ampak je Kristusov služabnik v službi evangelija. Tudi mi smo poslani, da pričujemo za evangelij doma, v šoli, v službi in povsod, kjer ljudje hrepenijo po odrešenju.
Marsikdo vidi v evangeliju samo lep nauk in spodbudo za pošteno življenje. Toda to ni dovolj. Nismo kristjani zaradi resnic, ki smo jih sprejeli za svoje, ampak zaradi življenja, ki je pričevanje in razdajanje za druge. Jezus ni prišel na svet z lepimi idejami, ampak kot Odrešenik: ozdravljal je, obujal mrtve, tolažil in krepil potrta srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar