19. nedelja med letom

To nedeljo nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Jezus je naredil  velik, mega čudež pomnožitve kruha in nato razložil pomen tistega »znamenja«(Jn 6,41-51).

Kakor je že prej storil s Samarijanko, ko je začel z žejo in z znamenjem vode, tu Jezus začne z izkušnjo lakote in z znamenjem kruha, da bi razodel Sebe in povabil, naj verujejo Vanj.
Ljudstvo ga zelo zavzeto išče, ljudstvo ga posluša ure in ure, ker so navdušeni zaradi čudeža–hoteli so ga za postaviti za kralja kralja! A ko Jezus razloži, da je On sam tisti kruh, ki ga daje Bog, se mnogi zgrozijo, ne razumejo in začnejo med seboj mrmrati: »Mar ne poznamo njegove matere in očeta – pravijo: Kako more sploh trditi: “prišel sem iz nebes”« (Jn 6,42). In začnejo godrnjati. Tedaj Jezus odgovori: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal«, in doda: »Kdor veruje, ima večno življenje« (vv. 44.47). 

Preseneča nas ta JEZUSOVA beseda in nam da misliti. Uvaja nas v dinamiko vere, kar pomeni v odnos: v odnos človeške osebe – vseh nas – in Jezusove osebe, kjer ima odločilno besedo Oče, in seveda, Sveti Duh – ki ga tu predpostavljamo. Ni dovolj, da srečamo Jezusa, da bi verovali vanj, ni dovolj, da beremo Sveto pismo, Evangelij–seveda je to pomembno! A ni dovolj. Ni dovolj niti to, da smo prisotni pri nekem čudežu, kakor je tisti o pomnožitvi kruha. Toliko ljudi je prišlo v tesen stik z Jezusom in mu niso verjeli, ampak so ga celo prezirali in obsodili. In jaz se vprašam: Kako to? Ali jih ni pritegnil Oče? Ne, to se je zgodilo, ker je bilo njihovo srce zaprto delovanju Božjega Duha. In če imaš zaprto srce, vera ne vstopi. Bog Oče nas vedno privlači k Jezusu, a mi smo tisti, ki odpremo ali zapremo svoje srce. A vera, ki je kakor seme v globini srca, vzklije, ko dovolimo, da nas Jezus “pritegne” k Očetu, in “gremo k Njemu” z odprtim srcem, brez predsodkov; tedaj v njegovem obrazu prepoznamo Božje Obličje in v njegovih besedah Božje Besede, ker nam je Sveti Duh dal možnost, da smo vstopili v odnos ljubezni in življenja, ki je med Jezusom in Bogom Očetom. In tu prejmemo dar, dar vere.

V tem razpoloženju vere lahko tedaj razumemo smisel “Kruha življenja”, ki nam ga Jezus daje in o katerem se izrazi tako: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta (Jn 6,51). V Jezusu, v njegovem “mesu” – se pravi v njegovi konkretni človeškosti – je navzoča vsa ljubezen Boga, ki je Sveti Duh. Kdor se pusti, da ga ta ljubezen povleče k Jezusu in gre z vero, prejme od njega življenje, večno življenje.

Tista, ki je na zgleden način živela to izkušnja, je Devica iz Nazareta, Marija: prva človeška oseba, ki je verovala v Boga tako, da je sprejela Jezusovo meso. Učimo se od nje, naše Matere, veselja in hvaležnosti za dar vere. Dar, ki ni nekaj “privatnega”, dar, ki ni privatna last, ampak dar, ki ga je treba deliti z drugimi: dar»za življenje sveta«!