23. nedelja med letom, praznik Marijinega rojstva

Papež Frančišek na praznik MARIJINEGA ROJSTVA: Kot Marija, dopustimo, da Bog hodi z nami

Papež Frančišek je spregovoril o stvarjenju ter opozoril, da pri branju Geneze lahko mislimo, kako je Bog bil nek čarovnik in je stvari naredil s čarobno paličico. To seveda ni res. Bog je ustvaril stvari in vsaki dal notranje zakone, da bi se lahko razvijale in dospele do polnosti. Gospod je stvarem vesolja dal samostojnost, ne pa neodvisnosti, je zatrdil papež: »Ker Bog ni čarovnik, je stvarnik. In ko šesti dan pride do stvarjenja človeka, temu da neko drugo avtonomijo, malo drugačno, a ne neodvisno: avtonomijo, ki je svoboda. Človeku pravi, naj gre naprej skozi zgodovino, naredi ga odgovornega za stvarstvo, tudi zato, da bi mu gospodoval, ga razvijal in tako prispel do polnosti časov.« Polnost časov pa je bila tisto, kar je Bog imel v srcu: prihod njegovega Sina. Kajti Bog nas je vse v naprej določil, da bi bili podobni njegovemu Sinu. 

To je po papeževih besedah pot človeštva, je pot človeka. Bog je želel, da bi bili kot njegov Sin in da bi njegov Sin bil kot mi. Frančišek se je zatem usmeril na današnji evangelij, ki govori o Jezusovem rodovniku. Na tem seznamu so tako svetniki kot grešniki, je pojasnil, a zgodovina se nadaljuje, ker »je Bog hotel, da bi ljudje bili svobodni«. Ko je človek zlorabil svojo svobodo, ga je Bog izgnal iz raja in mu dal obljubo; človek je šel iz raja z upanjem. »Kot grešnik, a z upanjem!« je poudaril papež in nadaljeval, da ljudje ne hodijo sami, Bog hodi z njimi. Dal je namreč možnost izbire za čas, ne za trenutek. Je Bog časa, Bog zgodovine, je Bog, ki hodi s svojimi otroki, in to vse do polnosti časov, ko se njegov Sin učloveči. Bog hodi s pravičnimi in grešniki. Hodi z vsemi, da bi človek prispel do dokončnega srečanja z Njim.

Evangelij to stoletno zgodovino zaključi v majhni vasi z Jožefom in Marijo. Papež je dodal, da je Bog velike zgodovine tudi v mali zgodovini, saj hoče z nami hoditi. Kot je dejal sv. Tomaž: Ne se prestrašiti pred velikimi stvarmi, ampak se tudi zavedati malih, to je božje. Bog namreč ni samo v velikih stvareh, ampak tudi v malih. »Gospod, ki hodi z nami, je tudi Gospod potrpežljivosti,« je nadaljeval sveti oče. »Božja potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo je imel z vsemi temi rodovi. Z vsemi temi osebami, ki so živele svojo zgodovino milosti in greha, je Bog potrpežljiv. Bog hodi z nami, saj želi, da vsi mi postanemo podobni njegovemu Sinu. In od takrat, ko nam je s stvarjenjem dal svobodo, ne neodvisnosti, pa vse do danes še naprej hodi.«

Tako torej prispemo do Marije. Danes se nahajamo v predsobi te zgodovine: Marijino rojstvo. Prosimo v molitvi, naj nam Gospod podeli edinost za skupno hojo in mir v srcu. To je milost današnjega dne: »Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga.« Po Frančiškovih besedah lahko prav tako zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: »Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da On hodi z mano, ali pa hočem hoditi sam? Dopuščam, da me boža, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel v srečanje z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom.« Papež Frančišek je še enkrat spodbudil, naj si zastavimo vprašanje: »Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv?« Ko tako zremo na to veliko zgodovino in tudi v ta majhni kraj, lahko slavimo Gospoda in ponižno prosimo, naj nam podari mir, tisti mir srca, ki nam ga lahko da samo On, ki nam ga daje smo takrat, ko mu dopustimo, da hodi z nami.