1. adventna nedelja

Hvaljen Jezus, Lk 21,25–28.34–36

I. Advent pomeni prihod. Advent je klic k budnosti. Jezus nas danes kliče k budnosti: »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega« (Lk 21,34–36). Še posebej moramo biti pozorni na tri Jezusove prihode, o katerih nam govori bogoslužje adventa: Jezus je prišel, Jezus prihaja in Jezus bo prišel.

Jezus Odrešenik je prišel. To je skrivnost učlovečenja. Bog je postal človek pod Marijinim srcem, rojen v Betlehemu, da bi nas na križu odrešil greha in večne smrti. Tega nas spominja vsakdanja molitev Angel Gospodov: »In Beseda je meso postala in med nami prebivala.« Druga Božja oseba je Beseda, z veliko začetnico pisana, ki je postala človek pod Marijinim srcem po Svetem Duhu. V Veri molimo: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.« Prešeren je v Krstu pri Savici lepo zapisal: »Kak se je Božji Sin zato učlovečil, da bi rešil (otel) narode in osrečil.«

Jezus prihaja. Jezus prihaja v naše vsakdanje življenje. V vsakdanji molitvi, v branju Božje besede, v zakramentih, posebej v sveti evharistiji trka na vrata našega srca. Saj pravi Božja beseda: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Jezus pravi: »Zato čujte in vsak čas molíte« (Lk 21,36).

Jezus bo prišel. Drugi njegov prihod se bo za nas zgodil v trenutku naše smrti. Nekemu možu v Bonnu v Nemčiji se je pojavila bolezen na jeziku. Žena mu je rekla: »Pojdi k zdravniku!« Šel je in poslali so ga na razne preglede. Ko so prišli izvidi, so mu rekli: »Nujno je potrebna operacija. Če vas operiramo, boste še živeli, drugače boste živeli samo še nekaj mesecev, ampak po operaciji ne boste mogli več govoriti.« »Če ne bom mogel govoriti, bom pa kaj napisal ali pokazal, kar bom želel, da bom le živel,« si je mislil mož. Moral je podpisati, da z operacijo soglaša. Ko so ga v bolnici pripravili na operacijo, ga je zdravnik sočutno vprašal, kaj bi še rad povedal. Mož se je zamislil. Morda bi še kaj sporočil ženi, otrokom? »Kaj naj še povem, kaj naj rečem?« je dejal in jih pogledal. Nato je z vso ljubeznijo izrekel samo dve besedi: »Hvaljen Jezus!« To so bile njegove zadnje besede. Vse sestre in zdravnike je to ganilo do solz. (A. Čadež, Iz življenja, 1963)

II. Že kratek pozdrav Hvaljen Jezus! je molitev, ki nas približa Jezusu.
Božja beseda pravi: »Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Rim 10,13).

Katere bodo naše zadnje besede? Katere naše besede bi mi želeli, da bi bile zadnje? Ta mož je vedel, če je sedaj Jezus moj prijatelj in moj odrešenik, ki ga vsak dan kličem v molitvi, se mi ni treba bati tudi ob smrti, ob njegovem prihodu, ko bo prišel kot sodnik.

Kristjani začenjamo novo cerkveno leto. Pušica je na današnjo nedeljo za Karitas, za tiste, ki so v materialnih stiskah. Jezus nam je naprej povedal, da nas bo sodil po tem, koliko ljubezni smo imeli do tistih, ki so v stiski. Amen.