I. Kdaj ne bi bili pripravljeni na srečanje z Jezusom? Kadar bi živeli v smrtnem grehu, ko ne bi živeli v posvečujoči milosti, ki smo jo dobili pri krstu, in si ne bi nič prizadevali, da bi jo dobili nazaj pri sv. spovedi. To nam je Jezus povedal v priliki o kraljevi svatbi. Ko se je svatovska dvorana napolnila z gosti, je prišel kralj goste pogledat. Tam je videl človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: »Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?« On pa je molčal. Svatovsko oblačilo je zavrnil. Svatovsko oblačilo je posvečujoča milost. Tedaj je kralj velel strežnikom: »Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi« (Mt 22,10–13).
II. V sestavku Bog je dober, a se ne pusti zasmehovati, nam mučenec sv. Tomaž More (+1535), ki je bil kancler angleškega kralja Henrika VIII., pripoveduje, da je imel prijatelja plemiča, ki je živel zelo lahkomiselno in razuzdano. Nikoli ni bil zvest svoji ženi. Večkrat ga je opominjal, naj se spreobrne in popravi, a je bilo vse zaman. Nekega dne mu je povedal Jezusove besede iz današnjega evangelija: »Bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« in dostavil: »Prijatelj, smrt je bližja od naše srajce in nas lahko vsak čas preseneti in potem?« Plemič pa mu je odvrnil: »Ne boj se, Tomaž! Ko bo prišel ta čas, bom rekel samo tri besede in vse bo v redu.« »Katere besede?« je zanimalo Mora. »Odpusti mi, Bog! in Bog, ki je odpustil cestninarju v templju in razbojniku na križu, bo gotovo odpustil tudi meni …«
In res ob koncu življenja je res rekel samo tri besede, a katere? Nekega dne je jahal na razdraženem konju in prišel do mosta, ki je peljal preko globoke reke. Na sredini mosta pa se je konj nenadoma splašil in ga vrgel v naraslo reko. Ljudje so pritekli, da bi ga rešili, vendar je potonil, ker ni znal plavati. Ko se je pojavil med valovi, je obupno zavpil te tri besede: »Vse gre k vragu!« Takoj nato je potonil in se ni več pojavil na površini. Tako je z vragom na jeziku odšel na Božjo sodbo. (I. Vlašić, Čavli i ekseri, 1979, str. 58)
III. Kakšne bodo naše zadnje besede? Če bomo vsak dan – zjutraj, opoldne in zvečer – molili molitev Angel Gospodov, kjer ponižno prosimo: Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen, nam bo Devica Marija gotovo izprosila srečno zadnjo uro, da bodo naše zadnje besede: Jezus, Marija, Jožef! Sv. škof in cerkveni učitelj Alfonz Ligvorij namreč pravi: »Vsak, kdor moli, bo gotovo zveličan, vsak kdor ne moli, bo gotovo pogubljen. Vsi zveličani so se zveličali po molitvi, vsi pogubljeni so se pogubili, ker niso molili.« Amen. (O Cerkvi in zakramentih, Lj. 1977, str. 48)
Ni komentarjev:
Objavite komentar