Evangelij današnje nedelje je prilika o pogoltnem
bogatašu in ubogem Lazarju. »Živel je bogataš.« Tu ne gre za popis dogodkov,
ampak za priliko, ki temelji na konkretnih razmerah. Lazar »bi se rad najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, pa so le psi
prihajali in lizali njegove rane«. Tisto, kar je padalo z bogataševe mize,
ne pomeni drobtin, kot običajno človek pomisli, ampak tiste kose kruha, ki so
jih pomakali v omako v skupni skledi in si kasneje z njimi brisali prste, potem
pa so jih odvrgli na tla. To je bilo
še veliko bolj poniževalno od samih
drobtin. Psi so mu lizali rane.
To ni lajšalo Lazarjevih bolečin, ampak le še poslabšalo njegovo stanje.
Mrtvouden ni mogel odganjati od sebe potepuških psov.
V priliki je glavna oseba bogataš. Pa ne zato, ker je bogat. Morda je prišel do imetja s pridnostjo in po pošteni poti. Kaj ga je torej »pokopalo v podzemlje«, v pekel? Pokopala ga je popolna in izključna usmerjenost v sebe. Živi samo zato, da se sijajno gosti in razkošno oblači. Stiska ubogega reveža Lazarja ga ne gane, jo noče videti. Ne pozna sočutja do bede, kamen ima v srcu.
Oba torej umreta, toda z zelo različnim koncem. Eden je bil prenesen v Abrahamovo naročje, drugi pa je bil pokopan v podzemlje (had), v pekel. Če pa natančno pogledamo, so opisani vsi bistveni elementi poveličanih in pogubljenih. Abrahamovo naročje je kraj tolažbe in blaženosti, podzemlje pa kraj muk (omenjen je plamen). Prepada, ki loči ta dva položaja, ni mogoče prečkati. Kot vidimo, nismo daleč od tistega, kar danes pojmujemo nebesa in pekel.
Danes je Slomškova nedelja. Blaženi škof Slomšek je bil eden največjih mož našega naroda. A. Ko je premaknil sedež škofije v Maribor, je s tem rešil okoli 300.000 Slovencev, drugače bi se potujčili pod Nemci. B. Naše prednike je z ustanovitvijo Mohorjeve družbe (leta 1851), s svojimi knjigami in nedeljskimi šolami, ki so jih imeli duhovniki, naučil brati in pisati. C. Ustanovil je družbo sv. Cirila in Metoda za edinost med kristjani.
Slomšek ima tudi zaslugo, da se je dr. France Prešeren dobro pripravil na svojo zadnji uro, kar je vse natančno popisal takratni kranjski kaplan Alojzij Košir. Piše, da se je v Kranju razširila govorica, da se bolan Prešeren ne bo dal spovedati, čeprav je vsako nedeljo hodil k sv. maši ob 11. uri.
To je slišal, tudi kranjski dekan Jožef Dagarin, ki je bil Prešernov učitelj verouka v Ljubljani. Dagarin ga je obiskal in mu kar naravnost dejal: »G. doktor, ne delajte mi kakšne komedije zaradi spovedi.« Prešeren pa: »Ne bojte se tega.« Potem je dekana prosil, da želi kakšno knjigo, da se bo na spoved pripravil. In dekan mu je dal molitvenik škofa Slomška. Čez nekaj dni je Prešeren poklical dekana Dagarina in prosil za sv. spoved. Kaplan Košir je zapisal, da se je Prešeren dekanu Dagarinu po spovedi vesel zahvaljeval in hvalil Slomškov molitvenik, da mu je bil zelo všeč, ker spisan za bolnike in v domačem jeziku.
Drugo jutro je kaplan Košir Prešernu v sprevodu prinesel sv. popotnico in mu podelil bolniško maziljenje. Prešernova sestra Lenka je povedala, da je tako ves Kranj videl, da je Prešeren prejel sv. zakramente.
V priliki je glavna oseba bogataš. Pa ne zato, ker je bogat. Morda je prišel do imetja s pridnostjo in po pošteni poti. Kaj ga je torej »pokopalo v podzemlje«, v pekel? Pokopala ga je popolna in izključna usmerjenost v sebe. Živi samo zato, da se sijajno gosti in razkošno oblači. Stiska ubogega reveža Lazarja ga ne gane, jo noče videti. Ne pozna sočutja do bede, kamen ima v srcu.
Oba torej umreta, toda z zelo različnim koncem. Eden je bil prenesen v Abrahamovo naročje, drugi pa je bil pokopan v podzemlje (had), v pekel. Če pa natančno pogledamo, so opisani vsi bistveni elementi poveličanih in pogubljenih. Abrahamovo naročje je kraj tolažbe in blaženosti, podzemlje pa kraj muk (omenjen je plamen). Prepada, ki loči ta dva položaja, ni mogoče prečkati. Kot vidimo, nismo daleč od tistega, kar danes pojmujemo nebesa in pekel.
Danes je Slomškova nedelja. Blaženi škof Slomšek je bil eden največjih mož našega naroda. A. Ko je premaknil sedež škofije v Maribor, je s tem rešil okoli 300.000 Slovencev, drugače bi se potujčili pod Nemci. B. Naše prednike je z ustanovitvijo Mohorjeve družbe (leta 1851), s svojimi knjigami in nedeljskimi šolami, ki so jih imeli duhovniki, naučil brati in pisati. C. Ustanovil je družbo sv. Cirila in Metoda za edinost med kristjani.
Slomšek ima tudi zaslugo, da se je dr. France Prešeren dobro pripravil na svojo zadnji uro, kar je vse natančno popisal takratni kranjski kaplan Alojzij Košir. Piše, da se je v Kranju razširila govorica, da se bolan Prešeren ne bo dal spovedati, čeprav je vsako nedeljo hodil k sv. maši ob 11. uri.
To je slišal, tudi kranjski dekan Jožef Dagarin, ki je bil Prešernov učitelj verouka v Ljubljani. Dagarin ga je obiskal in mu kar naravnost dejal: »G. doktor, ne delajte mi kakšne komedije zaradi spovedi.« Prešeren pa: »Ne bojte se tega.« Potem je dekana prosil, da želi kakšno knjigo, da se bo na spoved pripravil. In dekan mu je dal molitvenik škofa Slomška. Čez nekaj dni je Prešeren poklical dekana Dagarina in prosil za sv. spoved. Kaplan Košir je zapisal, da se je Prešeren dekanu Dagarinu po spovedi vesel zahvaljeval in hvalil Slomškov molitvenik, da mu je bil zelo všeč, ker spisan za bolnike in v domačem jeziku.
Drugo jutro je kaplan Košir Prešernu v sprevodu prinesel sv. popotnico in mu podelil bolniško maziljenje. Prešernova sestra Lenka je povedala, da je tako ves Kranj videl, da je Prešeren prejel sv. zakramente.
Ni komentarjev:
Objavite komentar