Do nove preureditve koledarja (1970) je zahodna Cerkev
obhajala spomin Marijinega obiskanja 2. julija. Zadnji dan maja je vmes med
oznanjenjem Mariji (25. marec), ko ji je angel sporočil, da jo Bog izbira za
mater svojega Sina in rojstvom sv. Janeza Krstnika (24. junij), ki ga je rodila
Marijina teta Elizabeta, ki je bila visoko noseča v dneh, ko jo je Marija
obiskala. Tako je po novem koledarju, praznik pravilno umeščen v naše
praznovanje.
Marijino obiskanje nam osvetljuje
najprej ponižnost Marije in njenega Sina. Že prva dejanja, ki jih je Marija kot
deviška božja mati storila na pobudo živega Zaklada, katerega je nosila pod
svojim srcem, nosijo značilne poteze celotne skrivnosti učlovečenja: Bog se do
skrajnosti globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova
usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi stregel
in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Tu je stalna
naravnanost na pot ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se
sklanja Bog sam.
Mlada mati Kralja vseh duš in vseh
kraljev je v moči božje ljubezni in velike ponižnosti tako z veseljem pohitela
k svoji stari sorodnici Elizabeti, zato, da bi ji pomagala v potrebi. Na to
misli vstopni spev ambrozijanske liturgije, ko nam prikazuje Elizabeto, kako
vsa presenečena nad tolikšno počastitvijo kliče: »Zakaj ti prihajaš k meni,
mati mojega Gospoda? Če bi bila vedela, bi ti jaz bila prišla naproti. Kajti ti
nosiš Kralja, jaz preroka; ti nosiš tistega, ki daje postavo, jaz tistega, ki
jo sprejema; ti nosiš Besedo, jaz glas, ki razglaša Gospodov prihod«.Preblažena Devica Marija nosi Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina, skritega pod njenim srcem. Ko gre Marija k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi; Marija je orodje, po katerem se »Emanuel« – Bog z nami – napravlja čutom dostopnega in odrešujoče deluje.
V hvalnici Magnifikat, ki je prikipela
iz Marijine duše, se nam jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v
nasprotju med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki
ji je podarjena po milosti. V resnici je to navidezno nasprotje harmonična
združitev obojega: nizkosti (ponižnosti) in veličine. Tega se Marija jasno
zaveda. Sama se uvrsti na konec izraelskega rodu »nizkih«, »ubogih«, ki so po
gledanju Svetega pisma izbrani del Izraela: Gospod se je ozrl nanjo v njeni
nizkosti, njenem uboštvu in prav zaradi tega uboštva in nizkosti (Lk 1,48).
Za besedo »nizkost« stoji v grškem
izvirniku »tapeínosis« (Lk 1,48) in »tapeinós« (Lk 1,52), ki se skoraj ne da
prevesti res ustrezno. Pomeni tudi ponižanje, ponižnost in podobno; v vsakem
primeru je v tem izrazu vključena radikalna, do korenin bitja segajoča
predanost Bogu, predanost, ki vse pričakuje od Boga, ničesar od sebe, a je prav
zaradi te notranje svobode v odnosu do vsega ustvarjenega brez pridržkov
pripravljena nesebično služiti Bogu in ljudem. Marija povzema v hvalnici véliko
misel stare zaveze, zlasti psalmov, da se Bog hoče razodevati ubogim,
ponižanim, stiskanim bolj kakor bogatim in mogočnim, ki se preveč radi
predajajo občutju neke samozavestnosti, napačne samozadovoljnosti. V Mariji se
uresničuje duhovna zmagovitost nizkih (ponižanih) in spolnitev njihovega
večnega upanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar