V svoji velikoduhovniški molitvi pri
zadnji večerji – del te molitve je današnji evangelij – Jezus pravi svojemu
Očetu: "Poveličal sem te na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi
ga dal." Pri tem misli na delo odrešenja, ki je najveličastnejše razodetje
Božje dobrote. Preden je po mukah trpljenja in smrti izpolnil nalogo, za katero
je bil poslan, je "hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela", kot
je v svojem govoru pred krstom prvega pogana dejal apostol Peter. Na svetu je
že od nekdaj tako, da dobri ljudje mnogim gredo na živce. So pač vedno živo
izpraševanje vesti in boleč očitek: zakaj tudi ti nisi boljši? Zakaj tako
zanemarjaš svoj notranji obraz, svoje srce, svojo dušo? Na to misli apostol
Peter v današnjem drugem berilu, ko govori o trpljenju pravičnih, dobrih,
poštenih ljudi. Kdor trpi zaradi Kristusa, z mislijo nanj, predvsem pa v
njegovem duhu, brez maščevalnih misli, je blagoslovljen. Po njem se namreč na
poseben način razodeva Božja dobrota, ki se imenuje usmiljenje in odpuščanje.
Te oblike Božje dobrote smo vsi najbolj potrebni, potrebujemo jo tudi v
medčloveških odnosih. Da ne bi prišlo do kakšnih nesporazumov, prvi papež
odkrito pove: "Nikakor naj nihče med vami ne trpi zato, ker bi bil morilec
ali tat ali hudodelec ali ovaduh." Če mora kdo slišati besedo graje zaradi
takih dejanj, ki jih obsoja vsak človek z zdravim čutom za to, kaj je prav in
kaj narobe, tedaj ne sme govoriti, da je preganjan zaradi vere! Vsak kristjan
naj bo novo razodetje Jezusa Kristusa: naj postane najprej do konca človeški v
konkretnih življenjskih okoliščinah in tako bo najbolj zgovorno oznanjal Božjo
dobroto. Krščanstvo ni eksotična roža, ki uspeva le v topli gredi, ampak
pšenica, ki zori in obrodi sad sredi njive življenja.
James Reston,
dolgoletni predsednik družbe, ki izdaja znameniti dnevnik New York Times, je
nekoč zapisal: "Vedno sem zagovarjal misel, da bi vsak časopis moral imeti
urednika, ki bi bil odgovoren za dobre vesti. Ne mislim s tem na lepo zavijanje
besed, ampak na resnična in oprijemljiva poročila o vsem dobrem in koristnem,
ki ga ljudje napravijo in ki se vse prevečkrat izgubi v vsakdanjem metežu
slabih novic." Bog je vsakogar od nas postavil za takega
"urednika". Po besedah apostola Petra, ki ga vse nedelje po veliki
noči poslušamo v drugem berilu, smo poklicani za glasnike Božje dobrote,
"da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical v svojo čudovito
luč". Luč je simbol vsega dobrega. Mračen in meglen dan naenkrat postane
ves veder in s soncem obsijan, če srečamo kakšnega dobrega človeka, če smo
deležni prijazne besede ali drobne pozornosti. Še najbolj pa, če sami
izkoristimo priložnost in naredimo kaj dobrega.
Kdor zna
biti dober kot kruh, kot pravimo Slovenci, če hočemo koga posebno pohvaliti, bo
odličen "urednik dobrih vesti". Z zgledom bo oznanjal evangelij,
"dobro vest" v najvišjem pomenu besede. Ljudje potrebujejo veliko
dobrote. Ne narejene, "pocukrane", ampak pristne, prisrčne. Taka je
Božja dobrota, ki naj bi se razodevala po nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar