1. postna nedelja

Zamegljevanje in razmegljevanje

Začeli smo postni čas, ki je čas milosti. Bog nam v tem času daje več priložnosti in pomoči, da se poboljšamo. Kliče nas iz naše blodne poti k smislu življenja. Abrahamov oče je bil blodeč Aramejec. Hodil je sem ter tja s svojo čredo za boljšimi pašniki in edini smisel življenja mu je bil, da preživi. Živel je zato, da bi preživel.

Danes mnogi živijo zato, da bi uživali. Tudi to ni pravi smisel življenja. Ne ostanimo blodeči Aramejci, ki ne vedo zakaj so tu in letajo sem ter tja za stvarmi tega sveta in za bežnimi radostmi, ki jih ponujajo. Postavimo svoje življenje v harmonijo z božjim načrtom. Odpravimo nered in meglo, ki ju je v naše življenje prinesel greh. Odzovimo se božjemu klicu, ki nas kliče na potovanje v obljubljeno deželo.

Odkar je človek na svetu, je tudi skušan in preizkušen z grehom. Človek je namreč ustvarjen kot svobodno bitje in se svojemu Stvaritelju lahko tudi upre. To svojo možnost, upreti se Bogu, je človek izkoristil že takoj v začetku in to tudi mi ponavljamo vedno znova. Radi bi vse poskusili, popolnoma bi bili radi srečni, radi bi bili gospodarji zemlje. Te želje, ki so v bistvu želje po neskončnosti, nam je v srce postavil Bog sam, ko nas je ustvaril po svoji podobi. Hudobni duh hoče uresničiti željo po neskončnem mimo Boga, ali v kljubovanju Bogu, ali na račun Boga. To pa ni možno. Hudobni duh se je že »opekel« ob svarjenju sveta, sedaj pa v isto napako zavaja tudi človeka.

Srečo lahko dosežemo le z božjo pomočjo, saj je Bog izvor življenja in sreče. Bog nas vodi k sreči in nam jo tudi želi dati v izobilju, zaradi hudičeve nevoščljivosti jo je težko doseči.

Hudič je tisti, ki naredi razdor. Grško ga evangelist Luka imenuje diablos, kar pride od besede dia – vmes in besede ballo – vreči, zagnati. Hudič je tisti, ki vrže nekaj vmes, da naredi razdor. V Slovenščino bi lahko diablos prevajali tudi z besedo prepirljivec, klevetnik, ali lažnik. Že takoj ob stvarjenju mu je s pomočjo laži uspelo ločiti človeka od Boga. Sedaj tukaj v puščavi ob Mrtvem morju se je polotil samega božjega Sina. Njegov boj je premišljen in taktičen.  Skušnjave s katerimi skuša odvrniti Jezusa od njegovega Očeta izzivajo Jezusovo nadnaravno moč. Drugače pa so te skušnjave podobne tistim, ki jih hudobni duh uporablja za nas ljudi in imajo isti namen, v božjem stvarstvu napraviti disharmonijo, nered in potem upor. 

Božjega Sina ne zapeljuje, da bi naredil kaj naravnost proti Bogu, ampak samo, da bi si svoje odrešenjsko delo s svojimi nadnaravnimi čudežnimi sposobnostmi olajšal. Zakaj stradati, če pa lahko iz kamnov narediš kruh. Zakaj biti zavržen popoten učitelj, če pa lahko dobiš vso slavo in oblast tega sveta. Zakaj se truditi za pridobivanje učencev, če pa lahko to dosežeš z nadnaravnimi vragolijami, saj ti je obljubljeno božje varstvo.

Vse te skušnjave so končno usmerjene v odvrnitev Jezusa od njegovega poslanstva zaradi katerega je prišel na svet. Jezus je prišel na svet, da bi za nas trpel in umrl na križu, da bi nas odrešil. Če bi hudobnemu duhu uspelo odvrniti Jezusa od njegovega poslanstva, bi mu ga uspelo odvrniti tudi od nebeškega Očeta.