1 Mz 15, 5-12.17-18; Flp
3, 17-21. 4, 1; Lk 9, 28b-36
1. Mar Petrove besede, ki jih slišimo v evangeliju, niso misli človeka,
ki na stvari gleda realistično: Učenik,
dobro je, da smo tukaj, naredimo tri šotore? Mar ne mislijo tako ljudje, ki
se zavedajo moči imetja, udobja svojega doma, gotovosti svojih uspehov,
resničnosti vsega tistega, kar se da videti, uporabiti, uživati? Mar niso modri
ljudje, ki vidijo varnost in prihodnost v trdni in dobro preračunani gmotni
utemeljenosti in se ne puste vznemirjati z govorjenjem o stvareh, ki se jim
lahko samo verjame, ne more pa se jih matematično dokazati. Res dobro, da smo tukaj, postavimo
še kaj bolj trdnega in stalnega, kot šotor.
2. Kaj pa na tako modrovanje pravi današnja Beseda? Kako kratko in
preprosto pokomentira Petra in z njim vse "realiste" evangelistova
pripomba in ni vedel, kaj
govori. Zatrdi, da je tak "realizem" le blodenje v ozki ogradi
trenutka, ki zapira pogled v širšo razsežnost človekovega bivanja in
prihodnosti:
- Pavel o "realistih" ugotavlja, da sami iz svojih snovanj in
načrtovanj izrivajo misel na neminljivost in z njo povezano odgovornost: premišljujejo zemeljske stvari,
in ne pomišlja izreči trdih besed: njihov
konec je pogubljenje;
- prav tako kratko in razločno predstavi smer verujočega in
razmišljajočega človeka: naša
domovina pa je v nebesih –
"realistom" pove, da je mladost in zdravje in lepota in denar in
posest hitro pokvarljiva roba: pravi realist je tisti, ki gradi na trdnejši in
zanesljivejši osnovi, o kateri Gospod pravi, da se ji tat ne približa in je molj ne
razjeda.
3. Tudi evangeljska pripoved želi človekovim modrovanjem in načrtovanjem
dati širše okvire, ki daleč presegajo "realizem" trenutnega stanja in
počutja ter okolja, "realizem", ki je v resnici tiščanje glave v
pesek. Ti okviri pogumno vključujejo izzivalna in marsikomu neprijetna
vprašanja, kot: v čem je smisel mojega življenja, kam sem pravzaprav namenjen,
kaj bo z mano, ko se mi izteče tole zemeljsko življenje, kaj je "na oni
strani", o kateri se toliko govori:
- Gospod za trenutek odstre podobo svoje božanskosti: podoba njegovega obličja se je
spremenila, učenci so
videli njegovo slavo, čeprav bo trajalo še dolgo, do prihoda Svetega Duha,
ko bodo začeli doumevati, da v to slavo vodi pot preizkušnje in križa, da je
tudi za slehernega človeka domovina
v nebesih in bodo o tem
govorili brez slehernega pridržka;
- te slave, kot jo je za trenutek razodel učencem, Gospod ne bo pridržal
zase, po besedi apostola bo
preobrazil tudi naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.
Pot, ki jo je Gospod prehodil, je tudi naša pot, njegova neminljivost bo tudi
naša neminljivost. To je naš krščanski realizem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar