1. adventna nedelja

Iz 2, 1-5; Rim 13, 11-14; Mt 24, 37-44

1. Vstopamo v novo bogoslužno leto, odpirajo se nam vrata v zgodovino odrešenja, ki ni le spomin, ampak predvsem doživljanje osebnega odrešenja, osebno zorenje, rast v vsem, kar nam je Gospod posredoval s svojim prihodom med nas, s svojo besedo in zgledom, s križem in vstajenjem. Advent nam kliče: Gospod vedno znova prihaja, k vsakomur od nas, mi smo na poti k njemu: 

- Gospod prihaja, da nas pouči o svojih potih, po preroku vabi: pridite, hodimo v Gospodovi luči, prihaja brez nasilja, s prijaznim vabilom, delil bo pravico;

- apostol zatrjuje: zdaj je naše zveličanje bliže kot takrat, ko smo vero sprejeli,

na dobri poti smo, potrebno pa je, da smo na njej budni, da vedno znova iz spanja vstajamo, iz brezbrižne vsakdanjosti, kritično preverjamo svoje življenje;

- Gospod nam glede tega govori zelo neposredno: čujte, bodite pripravljeni - ni toliko pomemben spomin na njegov prvi prihod, ampak vraščenost v njegovo odrešenjsko delo, usmerjenost v drugi prihod, v tisto osebno srečanje z njim.

2. Postavljeni smo v razpon med prvim in drugim Gospodovim prihodom. Prvi prihod je njegovo učlovečenje, beseda in zgled, križ in vstajenje; v ta prihod, ki se z Jezusovo navzočnostjo med nami nadaljuje, smo se s svojim rojstvom in krstom vključili tudi mi. Gospod sam nas usmerja v prihodnost: čujte, bodite pripravljeni, pride trenutek, ko bo vsak slišal povelje: podaj obračun o svojem poslovanju. Kot stalen odpev je slišati ves adventni čas vabilo: spreobrnite se, verujte evangeliju: 

- saj verujemo, bi lahko odgovorili, vera nas zbira okoli oltarja k poslušanju Besede in daritvi, k molitvi, apostol Jakob bi k temu ljubeznivo pripomnil: saj imate prav, toda ne pozabite še druge plati: vera brez del je mrtva.

- stalno adventno vabilo spreobrnite se, želi poseči v našo vsakdanjost, jo postopno in potrpežljivo spreminjati, ne z velikimi herojskimi deli, ki jih itak ne zmoremo, ampak z majhnimi, preprostimi, vsakdanjimi dejanji;

- klic spreobrnite se vedno znova vabi: pridi k zajtrku z veselim obrazom in prijaznim pozdravom, vošči srečen dan; ne ponavljaj stalno, da nimaš časa, vzemi minuto za sodelavca, oba se bosta prijetneje počutila, zavzeteje in vestneje bosta delala; pozorno se pozanimaj, zakaj je otrok prišel zagrenjen iz šole, namesto da bi ga karal, ga opogumi.

3. Ob bolj pozornem soočanju s tisoč takimi vsakdanjimi drobnarijami bomo začutili, kaj pomeni vabilo: spreobrnite se, postanite bolj človeški. Nobena šola, nobena gradnja, kariera, ni tako zahtevna, kot spreminjati sebe, rasti, zoreti - pa tudi nobena ne prinaša tako bogatih sadov! Z Gospodom je ta pot možna!