Bog se nam je za božič razodel v najbolj nevsiljivi podobi, kar je možna: v podobi nebogljenega otroka. Ravno zato, da bi vsem ljudem olajšal pot do sebe in da bi ga vsi lahko sprejeli. Kakšno olajšanje, kako čudovit je občutek, če imaš svojega očeta, če te ima – imel rad. Tako varen je zato vsak otrok, tako čuti pomoč, ljubezen, njegove darove, bližino… Podoben občutek dobi človek, ki pozna Boga. V sebi doživlja srečo, harmonijo, v sebi ima moč, veselje, radost. Skoraj ničesar ne potrebuje. Tak človek to svoje bogastvo deli. Deli ljubezen, svoje darove, pomoč, dobrine, samega sebe, ker natančno ve, da mu je milostni Bog zastonj vse podaril.
To poznanje z Očetom-Bogom danes ljudem
manjka, zato se ne počutijo dobro. Počutje ljudi je danes katastrofalno,
skrajno slabo, obupno, žalostno. Močno je vidna ta praznina v duši-v
notranjosti, zato jo skuša marsikdo zapolniti z alkoholom, materialnimi
stvarmi, drogo, hrano…Človek želi odrasti, da bo izpolnil svojo življenjsko nalogo. Nekaj podobnega je veljalo tudi za Jezusa. V današnjem evangelijskem odlomku ga ne srečujemo več v jaslicah, ampak kot odraslega moža. Vmes pa je trideset let skritega življenja v Nazaretu, ko se izuči poklica in ga opravlja kakor vsak drug. Kako je mogoče, da celih trideset let ne naredi nič izrednega?
Odgovor bomo našli v naslednjih besedah preroka Izaija, ki so zapisane o Jezusovem življenju: »Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah.«
Jezus res ni nikoli vpil ali delal hrupa. Najbrž je hotel s tem pokazati, da je bistvo življenja ravno v takšnih, navidez nepomembnih vsakdanjosti, ne pa v izrednih dejanjih. Vsakdanja zvestoba v malem, vsakdanje dobro ne dela hrupa, pač pa edinole to šteje. V tem se izkaže vrednost našega življenja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar