Iz 22, 19-23; Rim 11, 33-36; Mt 16,
13-20
1. Ob
izpovedih, ki ju izrekata Jezus in Peter v Cezareji Filipovi, bi čisto po
človeško morda ugotavljali: druščina okoli Jezusa se že toliko pozna, da si
lahko povedo, kar drug o drugem mislijo. Pa izpovedi le nista taki dobrohotni
frazi, da bi ju mogli lahkotno poriniti v površno vsakdanjost.
- najprej
slišimo enkratno Petrovo veroizpoved: ti si Kristus, Sin živega Boga -
izpoved, ki je nepreglednim množicam usmerjala življenjsko pot;
- Kristus
Petru: ti si Peter-Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in
peklenska vrata je ne bodo premagala - na teh besedah sloni 2000-letna
preteklost Cerkve in prav tako njena neskončna prihodnost, kljub nenehnemu
rovarjenju proti njej, ne le v preteklosti, ampak tudi danes ter tudi pri nas;
- vsebina in
daljnosežnost obeh izpovedi nas hočeš nočeš vodi k Pavlovi misli: o
globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kdo bi mogel dojeti božje
načrte, kdo jih podreti, kdo razumeti navdihe in moč, ki jo Bog daje
človeku!
2. O teh
izpovedih so bile napisane gore knjig, zvrstile so se brezštevilne debate in
prav tako brezštevilne ostre polemike. Pri vsem tem pa je odločilnejše in
pomembnejše, kaj ti dve izpovedi pomenita nam, tebi in meni.
- Ti si
Kristus, Sin živega Boga. Če v veri sprejemamo, da je v Kristusu Bog postal
človek, ki je za nas trpel, umrl, vstal, se tudi zavedamo, čutimo, da je Bog z
nami, da nas vidi, sliši, ima nas rad, vsakogar pozna po imenu;
- ker v
Jezusu Bog prihaja med nas, smo prepričani, da je samo On za nas varna pot, On
je resnica, na katero se lahko zanesemo, ki ne pozna zahrbtnosti;
- ker je ta
Jezus tudi pravi človek, smo prepričani, da ima tudi naše človeško bivanje
tukaj svoj smisel, svoj cilj, imamo prihodnost, ki nam vliva upanje;
- temu
Jezusu, ki je življenje in vstajenje, "pravi Bog od pravega
Boga", smemo zaupati svoje življenje v trdnem prepričanju, da bo tudi nas
privedel do vstajenja, do sreče, ki ne pozna več nobene grožnje, ne strahu
minljivosti.
3. Ti si Peter-Skala in na
to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Kakšna gotovost in trdnost zveni iz teh
besed! Kako te besede potrjujeta dve tisočletji Cerkve!
- Kristus ni gradil Cerkve na
nekih idejah ali ideologijah, ampak na živih ljudeh, ki ga sprejemajo, mu
zaupajo - omahljivemu ribiču je zaupal poslanstvo, naj potrdi svoje brate
v veri - ne le človek Bogu, tudi Bog človeku zaupa;
- po zmotljivem človeku Bog
izkazuje nezmotljivost, moč, usmiljenje, dobroto.
Bodimo
hvaležni: po Cerkvi, ki jo je sezidal na Skali-Petru, je med nami On, ki
je Sin živega Boga, na katerega se lahko v vsem v celoti zanesemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar