SIMBOLIKA ADVENTNEGA VENCA
Neprekinjeni krog adventnega venca nas
spominja na neskončnost in večnost Boga. On ni nikoli nastal in nikoli ne
izgine: Božja ljubezen do nas je večna.
Zimzelene vejice, ki jim sneg in mraz ne
moreta do živega, so znamenje upanja: Bog nas ne bo zapustil. Njegovo ime je
Emanuel, to pomeni: Bog – Jezus je z nami.
Vijolična barva sveč in
trakov
nas opozarja, naj se skrbno in z vso resnostjo pripravljamo na Jezusov prihod. Pomeni
tudi spokornost, to je: ne misliti le nase, ampak odpreti srce Bogu in
bližnjemu: Bog pričakuje, da ga jemljemo resno - resno, kakor on resno jemlje
nas. Jezus
ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel.
Štiri sveče so kot štirje mejniki v
zgodovini sveta in človeštva: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta.
Ponazarjajo štiri adventne nedelje. Prižigamo jih postopoma (vsako nedeljo eno
več). Vsaka posamezna sveča nam govori, da smo vedno bliže božiču, pa tudi
Kristusovemu drugemu prihodu ob koncu sveta: Bog je alfa in omega - začetek in
konec.
Bog
je bližina, je Ljubezen. Veselimo se! Z dobro pripravo na praznik, smo vsako
nedeljo bliže Bogu in ljudem. Goreče sveče širijo svetlobo in toploto s tem, da
použivajo same sebe. Vabijo nas: »Daritev bodi ti življenje celo!« JEZUS je sam
sebe za nas daroval. Tudi nas vabi, naj širimo svetlobo in toploto ljubezni,
dobrote, usmiljenja...
Plamen
sveče se sicer ne more meriti s svetlobo električne žarnice, vendar ustvarja
domače, prijetno vzdušje. Trepetajoči plamen sveče seže človeku v globino, se
ga dotakne s toploto in v njem zbudi željo po zbližanju s človekom in Bogom.
Plamen sveče ponazarja Jezusa Kristusa - Luč sveta: Jezus pravi: »Jaz sem Luč
sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, ampak bo imel luč življenja.
Gospodar življenja naš Bog je
zakrit našim očem in čutilom, zato ker je Vsemogočni Bog. On je Duh, ki je povsod
prisoten. Skrit je v ozadju našega življenja. To je za današnjega človeka, ki
je zagledan v materialno, problem. Današnji človek hoče imeti popolno svobodo
pri vsem in povsod. Bog pa človeka neizmerno ljubi in ravno zato je umaknjen.
Isti človek, ki hoče imeti povsod svobodo, da dela kar hoče, pa pravi, da ni
Boga, ker stoji zadaj, skrit… Torej kaj želiš človek Boga ali svojo iztirjeno,
zgrešeno svobodo.
Opazoval sem policiste, ki so ob
cesti ustavili nekega moškega z avtomobilom. Človek jih je iz neznanega vzroka
zelo nadrl in celo grdo preklel. Varuhe reda, postavljene od države da skrbijo za
red, pravico, za mir, urejenost… je grdo ozmerjal in napadel.
V tem človeku je bilo toliko zla,
besa in vsega slabega, da si je vse dovolil in je bil zmožen storiti vse
najslabše. Popolnoma se je predal hudemu Duhu, ki sedaj vodi in usmerja njegovo
dušo in telo.
Človek, ki ne čuti Boga je
izgubljen, žalosten, obupan v življenju. Ne more se umiriti, ne more biti
srečen, dober… Nima nobene moči. Bogu se izmika, ga odklanja, pred Njim beži.
Adventni čas nas vabi naj
spoznamo in naj bolj začutimo živega Jezusa, ki je izvor Luči, veselja,
Ljubezni. On je izvor našega zdravja, zadovoljstva, dobrote… Karitasa.
Tukaj ne gre toliko za naše
znanje, vedenje, ampak gre za dotik Boga, če mu dovolimo, da nam pomaga in nam
razsvetljuje pot življenja. Na pomoč ga povabimo z molitvijo, s prošnjo, s
slavljenjem in zahvaljevanjem in s tem je poklican, je dobrodošel in On nas dobro
sliši in vedno rad pristopa in dela za nas. Adventni čas nam daje nalogo, da
stopimo bližje k Jezusu in da v Njem, ki je edini Bog dosežemo smisel življenja
in od Njega sprejmemo ljubezen za življenje z drugimi ljudmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar