Nedelja Svete Družine

PRAZNIK SVETE DRUŽINE

Misli cerkvenih očetov

Origen pravi: »Jožef in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.« Sveti Beda Častitljivi opisuje prizor: »Simeon je v pripovedi o otroštvu upodobljen, kakor sveti Stare zaveze, kot Zaharija, Elizabeta, Marija in Jožef.

Sv. Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse človeštvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje, ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.«

Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom iz jeruzalemskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.« 

Misli Benedikta XVI.
Evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem darovanju v templju. Kot v vseh judovskih družinah sta se tudi Jezusova starša odpravila v Jeruzalem, da bi svojega prvorojenca »postavila pred Gospoda«. To je bilo romanje vere« in simbol molitve, srečanja z Gospodom, ki sta ga Marija in Jožef že gledala v sinu Jezusu. Nepremagljiv vzor zrenja Kristusa je prav Marija. Pogled njenega srca je že v trenutku oznanjenja osredotočen Nanj. V naslednjih mesecih počasi vse bolj zaznava njegovo prisotnost, vse do dneva njegovega rojstva. Njene oči so vedno obrnjene vanj in vsako njegovo besedo shrani kot dragocenost. Sveti Luka piše, da je Marija »premišljevala v svojem srcu«. To je zaznamovalo njeno držo do skrivnosti utelešenja, ki jo je obdržala celo življenje. Njena podoba, kot nam jo predstavlja evangelist Luka, je vzor za vsakega vernika, ki shranjuje Jezusove besede in dejanja ter tako vse bolj napreduje pri poznavanju Jezusa.