Raziskava:
Verniki so v življenju srečnejši kot ateisti
London -
Najnovejša angleška raziskava, ki so jo izvedli v številnih evropskih državah,
je pokazala, da vera v Boga zelo pozitivno vpliva na splošni občutek sreče v
življenju, zato so verni ljudje v povprečju bolj srečni od ateistov. Vpliv vere
na srečo in mentalno zdravje ni še popolnoma razsvetljeno, vendar znanstveniki
kljub temu verjamejo, da jo je možno povezati tudi s povečanim občutkom „smisla
življenja“.
Po
rezultatih raziskave vera deluje kot svojevrstno „življenjsko zavarovanje“
proti razočaranjem v življenju. Redni obiskovalci cerkva se v glavnem bolje
spoprimejo s težavami kot so izguba službe ali celo z ločitvijo, čeprav se
proti tej upirajo veliko bolj kot ateisti (ljudje, ki ne poznajo Boga).
Osnovna ideja krščanstva je notranja zmaga duha
nad sužnostjo, nagonom. Občutek nesreče je stvar nagona in ideja današnjega
sveta je prepustiti se nagonom. "Če mi preseda, se bom pač prepustil temu
občutku in bom nesrečen..." To je udobno, ampak nevredno človeka. Človek
zmore to presegati. In zakaj pravi krščanstvo, da je prav, da to presegamo? 1)
Zaradi drugih: če se prepustiš žalosti, ta občutek sevaš tudi na okolico... 2)
Zaradi sebe: Vsaka žival se zna prepuščati občutkom, človek pa je edini, ki lahko
te občutke z močjo duha presega. Če živimo zgolj v skladu z občutki in nagoni,
bi bilo dovolj, da bi bili živali in človeka nismo vredni. Šele oblast nad
nagoni je presežek človeka in šele tako izpolnimo svoje poslanstvo. Seveda pa
to zahteva stalen trud in jasno je tudi, da vedno ne uspe. Pa tudi sicer večina
nagonskega samo po sebi ni slabo, slabo je, če nas imajo nagoni v oblasti.
Biti kristjan zahteva trud in če si na pravi poti, je ta trud poplačan z občutkom sreče. Pomilovati samega sebe, pa je greh...
So pa tudi druge poti. Celo ateiste razumem, ampak samo tiste, ki svoje življenje posvetijo presežkom vrednim človeka, ki se trudijo najti smisel in ljubezen. Tiste pa, ki živijo zgolj "iz rok v usta" in so jim duhovni presežki tuji, pa pomilujem. Grajeni so za več...
Občutek imam, da večina šimfa vernike, ne da bi zares poznali njihov (oziroma naš) nauk, in ne da bi antropološko razumeli vpliv vere na življenje celotne družbe. Morda je vera naredila marsikaj slabega, ampak brez nje bi bilo milijon krat več gorja na svetu.
Največji dokaz tega, da je vera v človekovem življenju potrebna so vsi dosedanji poskusi, v katerih se je hotelo ustvariti družbo brez vere: Kambodža, Kitajska (za časa Mao Zedonga) in Rusija (predvsem za časa Stalina)... Tisti, ki vam gre tako zelo na živce, da verniki in Cerkev sploh obstajamo, pa se danes lahko preselite v Severno Korejo. Prepričan sem, da vam bo "bolje..."
Biti kristjan zahteva trud in če si na pravi poti, je ta trud poplačan z občutkom sreče. Pomilovati samega sebe, pa je greh...
So pa tudi druge poti. Celo ateiste razumem, ampak samo tiste, ki svoje življenje posvetijo presežkom vrednim človeka, ki se trudijo najti smisel in ljubezen. Tiste pa, ki živijo zgolj "iz rok v usta" in so jim duhovni presežki tuji, pa pomilujem. Grajeni so za več...
Občutek imam, da večina šimfa vernike, ne da bi zares poznali njihov (oziroma naš) nauk, in ne da bi antropološko razumeli vpliv vere na življenje celotne družbe. Morda je vera naredila marsikaj slabega, ampak brez nje bi bilo milijon krat več gorja na svetu.
Največji dokaz tega, da je vera v človekovem življenju potrebna so vsi dosedanji poskusi, v katerih se je hotelo ustvariti družbo brez vere: Kambodža, Kitajska (za časa Mao Zedonga) in Rusija (predvsem za časa Stalina)... Tisti, ki vam gre tako zelo na živce, da verniki in Cerkev sploh obstajamo, pa se danes lahko preselite v Severno Korejo. Prepričan sem, da vam bo "bolje..."
NE BOJTE SE
Te Jezusove besede so kot rdeča nit skozi vse evangelije.
Evangelij ni le veselo oznanilo za razum, temveč tudi za srce: ne preganja le
teme nevednosti, temveč tudi strah in tesnobo srca. Izračunali so, da v
Svetem pismu 365-krat piše stavek: Ne boj se! Strah je po mnenju psihologov za
človeka dober varuh v tem smislu, da človek ne prekorači meja samega sebe in
družbenega življenja. Toda v življenju nas plaši toliko strahov, ki nas
bremenijo in hromijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar