SREČA JE ČUDOVITA JED
V neki knjižici je
proti koncu zapisana tale misel: "Sreča je čudovita jed: čim bolj jo
deliš, tem več je imaš."
Ta
misel je "prevod" Jezusovih besed v današnjem evangeliju: "Kdor
hoče svoje življenje rešiti, ga bo zgubil; kdor pa svoje življenje zgubi zaradi
mene, ga bo rešil." Radi bi rešili svoje življenje, radi bi se rešili
trpljenja, radi bi jo odnesli čim bolj poceni; toda po tej poti ne bomo prišli
daleč, ker je to pot sebičnosti, smrti. Če pa svoje življenje zastavimo za
brate in sestre, za Jezusa Kristusa, ki živi v njih, bomo najbrž za marsikaj
prikrajšani, pridobili pa si bomo polnost življenja. Smisel človekovega
življenja je: dajati, osrečevati in umirati lastni sebičnosti.
"Nikar
se ne poročaj zato, da boš srečen," sem bral v neki knjigi
za mladoporočence, "poroči se zato, da boš osrečeval."
Poglejmo malo okoli sebe. Ali so naši krščanski zakonci res pripravljeni
pozabljati nase in živeti za drugega? Kjer v možu, ženi ni tega prepričanja, ne
more biti globoke in trajne zakonske sreče. Kjer tega ni v starših, tudi otroci
ne morejo imeti duha darovanja.
Pred
leti je bilo v Logu pri Vipavi romanje duhovnikov, redovnikov in redovnic ter
njihovih staršev. Pri maši je bila poudarjena misel, da se je treba za duhovne
poklice zahvaliti staršem, ki so otrokom s svojim zgledom pokazali, da se je za
srečo v življenju treba znati darovati. Najprej tako, da otroka sprejmeš. To je
že žrtev, ki pa obrodi veliko veselje, če gledamo nanjo z Božjimi očmi. Potem
je treba otroke vzgajati tako, da vidijo: ni vse vsakdanji kruh, standard
človeka ne more zadovoljiti, saj je ustvarjen za nekaj višjega. Mnogi starši v
svoji veliki ljubezni do otrok pozabljajo svoje ljubljence vzgajati za srečo v
življenju. Izpolnijo jim vse muhe, ne vzbudijo pa v njihovih srcih smisla za
darovanje, za ljubezen do sočloveka, ki edina prinese srečo ter življenju daje
polnost in smisel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar