13. nedelja med letom

Lk 10, 1-12; 17-20  

Tisti čas je Jezus določil drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj ... 

Bolj kot drugi evangelisti nam sv. Luka opisuje stil in vsebino oznanjevanja učencev, ki jih Jezus pošilja v svet.
Določil jih je dvainsedemdeset. Po prastarem judovskem izročilu naj bi bilo prav tolikšno število narodov na zemlji. Vsi, brez kakršnekoli izjeme naj bi bili poklicani k mizi božjega kraljestva.

Učence pošilja po dva in dva, kar spet - ustrezno judovskemu izročilu - zahteva veljavnost pričevanja. Poleg tega nas to dejstvo utrjuje v spoznanju, da je oznanjevanje vedno izraz občestva in ne zgolj zadeva posameznika.
Pošilja jih kot "jagnjeta med volkove". S tem nam Gospod nakaže, da bo stil krščanskega oznanjevanja razviden v blagosti, nebogljenosti, da, težavnosti. Misijonarska pot učencev med ljudmi ne bo podobna brezskrbnemu popoldanskemu sprehodu; pa tudi ne triumfalističnemu mimohodu ali nekakšni vojaški paradi. Pot sožitja z ljudmi bo naporna. Kljubovati bo treba pritisku okolja.

Sv. Janez Zlatoust, najslavnejši pridigar in oznanjevalec krščanskega Vzhoda, ki je sam končal življenje v pregnanstvu z besedami: "Hvala Bogu za vse", se je poistil z usodo jagnjeta. V imenu kristjanov je dejal: "Dokler smo jagnjeta, zmagujemo. Če postanemo volkovi, zgubimo; v tem primeru namreč zgubimo pomoč dobrega Pastirja, ki pase jagnjeta in ne volkove."

Jezus tudi pošilja učence kot uboge, skrajno nepreskrbljene in brez kakršnihkoli učinkovitih sredstev, ki bi po človeški pameti garantirala uspeh. Na voljo imajo LE - a to je vse - božjo besedo.
Oznanjevanje evangelija ne temelji na moči sredstev; ne napreduje sorazmerno s kvaliteto človeških stereo naprav.

Resnični apostoli so od nekdaj doživljali tisto trajno nasprotje, ki ga je apostol narodov, sv. Pavel, izrazil z besedami: "Zato pa so mi všeč slabosti, zasramovanje, potrebe, preganjanje in stiske za Kristusa; kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan" (2 Kor 12,10).

Uboštvo, majhnost, nemoč... zares čudna sredstva oznanjevanja! Prav tako kot prizadevanje, je nezanesljiv tudi uspeh. Jezus naroča delo, a ne garantira uspeha. Oznanjevalec mora že vnaprej računati z nasprotovanji. Ni podoben trgovskemu potniku, ki računa, da bo dobro blago dobro prodal. Ne ve, če bo dobro sprejet, pa čeprav ponuja dobro blago. In četudi bo zavrnjen, ne bo zagrenjen. Na pragu slehernega doma bo njegova beseda: "Mir tej hiši!" Mir Kristusa, ki prinaša radost in polnost in ne žalost, nesrečo, ali kazen.

"Kako ljubke so na gorah noge glasnika radosti, ki oznanja mir, prinaša veselo vest, razglaša zveličanje ...," vzklika prerok Izaija (Iz 52,7).
Prinašati mir, božji mir. Neutrudno in vedno znova. To je poslanstvo učencev - kristjanov. Prinašati Kristusa, ki je naš MIR.
Jezusov govor o poslanstvu učencev ni bil namenjen in še vedno ni namenjen le "posebnim enotam" ali specializiranim odpravam, marveč vsem, ki so se ga po veri oklenili.

Kristjan je človek deleženja, popotnik, ki srečuje ljudi na svoji poti in z njimi deli svoje bogastvo. Kar imenujemo oznanjevanje evangelija, spada torej med kvalitete zrelega kristjana, ki svoje pripadnosti Cerkvi ne razume kot sebično zagotovilo svojega odrešenja, marveč kot bivanje za druge, kot službo življenju in kot izpoved velikih božjih del.

V svetu naših medsebojnih odnosov, v naši vzgoji in sploh okrog nas opažamo, kolikokrat ugasne čut za Boga. In svet, v katerem naj bi živeli kot občestvo, se spreminja v oder nasilja in vsakovrstnega volčjega obnašanja.
Naloga nas kristjanov je, da postanemo Kristofori, pomeni prinašalci Kristusa v svet. Kot je - po legendi - velikan Krištof prenašal popotnike z brega na breg reke in končno v njih prepoznal Kristusa, ki mu je v njih nevede služil, tako je tudi naša naloga prinašati Kristusa, njegov mir in luč njegove resnice v svet teme. Na način, ki ga je Jezus priporočil svojim dvainsedemdeseterim učencem.