31. nedelja med letom

ZAHEJ, KI JE HOTEL VIDETI JEZUSA

Ne vem prav dobro, kako se počutijo ljudje majhne postave. Dobro pa vem, kako je tistim, ki smo visoke postave. Odkar sem pri svojih enajstih ali dvanajstih letih zrastel »kot konoplja« in dosegel svojih 197 cm, me tile centimetri večkrat spravljalo v zadrego. Dobro moram na primer paziti, ko hodim po hiši, kjer so podboji v višini 195 cm ali manj. Bum z glavo in buška. Večkrat pa to vendarle prinaša ugodnosti. Ob množičnih prireditvah smo tisti, ki smo za glavo višji od drugih, vsekakor privilegirani, ker lahko vsaj nekaj vidimo. So pa zato ljudje majhne postave večkrat bolj iznajdljivi.

Kot na primer tale Zahej, ki deluje zares prisrčno. Majhne postave je in ne more prav dobro videti, kdo je Jezus, zato steče naprej in spleza na divjo smokvo. Na kraj, kjer domneva, da mora iti mimo. In on res gre mimo. Res pride prav pod njegovo smokvo. Zahej ga vidi. To je torej Jezus. Vendar ta Jezus sedaj naredi nekaj, kar ni bilo v Zahejevem scenariju. Ustavi se. Pogleda gor. Pokliče ga, naj pride dol, ker da mora ostati tisti dan v njegovi hiši.

Da padeš dol. In Zahej je res skoraj bolj padel, kot splezal dol. Od samega presenečenja in sreče. Sedaj dobro ve, kdo je Jezus. Njegov Odrešenik. V hipu, ko se njuna pogleda srečata, to ve. Ve, da ga Jezus pozna. Da ga ima zelo, zelo rad. Da želi biti z njim, ker ga želi odrešiti.

Množica seveda godrnja. Kot godrnja vedno. In se pohujšuje. Ne razume. Ker se ni srečala z Odrešenikom. Mu ni dopustila srečanja s seboj. Tistega srečanja v globini.

Luka prikaže Jezusa kot Odrešenika vseh ljudi, ki je posebej pozoren do malih, grešnikov in poganov. »Sin Človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (19,10). »Ta sprejema grešnike in jé z njimi« (15,2). Jezus prinese evangelij usmiljene Božje ljubezni, ki človeku omogoča, da se spreobrne in s tem odgovori na Božjo besedo, ki je mogočna v delovanju. Božje kraljestvo, ki je nastopilo z Jezusom, je čista milost, dar. To osvobaja človeka za delovanje v veselju.

Zahej je bil navajen zase vzeti najboljši del - tekel je celo pred množico, da bi Jezusa lahko dobro videl. Ko ga je Jezus dohitel, je Zahej svoje življenje zagledal v drugačni luči. Pustim Jezusu, da me najde, kjer sem, ga zaslišim, ko pripozna moje darove, in pomislim, kako bi jih najbolje uporabil za služenje Gospodu.

Ljudje so negodovali, ko je Jezus prepoznal Zahejeve darove -kot so najbrž godrnjali nad njegovim vestnim pobiranjem davkov. Pozoren sem, da me moje negodovanje ne ovira pri prepoznavanju božjih milosti.