Pravilno usmerjeno življenje
Ob koncu cerkvenega
leta poslušamo zlasti t.i. eshatološke govore, torej takšne, kjer nam Gospod
govori, bolj kot o koncu, o cilju našega življenja. JEZUSOVI učenci se ozirajo
na čudovito okrasje templja, kjer so številni pustili dragocene darove, kot
recimo zlata trta Heroda Velikega, katere grozdne jagode so imele velikost
moža. To vse nam sporoča, kako smo tudi mi pogosto preveč osredotočeni na
takšne in drugačne »okraske«. Radi si namreč krasimo naše zemeljsko življenje,
pa si res veliko bolj kot dejansko iskanje sredstev, ki jih res potrebujemo v
vsakdanjem življenju, oskrbimo številne reči, ki pa lahko naš pogled odvrnejo
od tistega, kar je v življenju najbolj pomembno.
Gospod Jezus sicer že
napoveduje razdejanje templja in Jeruzalema, vendar pa je veliko bolj pomembno
sporočilo za nas, da vemo, kakšen je cilj, namen, smisel tega, kar v življenju
imamo. Da je svetišče lepo okrašeno, ni samemu sebi namen, temveč ima namen
človeka dvigati k Bogu. Lepota, ki človeka dviga, a je še vedno le človeška
lepota, delo človeških rok, to pa mine. Ni torej cilj, temveč sredstvo. Tako bi
se morali spraševati vselej o cilju, namenu, smislu vsega. Svetišče je torej
namenjeno »svetiščem Sv. Duha«, kakor sv. Pavel imenuje naša telesa, da bi
le-ta, prav kakor iz opek in kamnov zgrajeno svetišče, poskrbela za urejenost
in lepoto svoje notranjosti, svoje duše. Za življenje je vendarle potrebna
kondicija, da lahko vztrajamo v težkih položajih, ko pridejo, pridejo pa
zagotovo. Lepo nam pravi zato sv. Ciril Aleksandrijski, da moramo Kristusovi
učenci biti pripravljeni, če hočemo vztrajati do konca.
Bolj kot vojne z
orožjem, imamo drugačne vrste vojne, zlasti so nevarne t.i. kulturne vojne, ki
človeka vodijo prav k užitkom in razuzdanosti, da ne bi gledal onkraj tega
zemeljskega življenja. Moramo se pa boriti, saj nas sv. Maksim Torinski
opozarja, da je z vsako vojno Božje kraljestvo bliže. To je zaenkrat bolj na
ravni posameznika, glede na to, da za drugi Kristusov prihod nihče ne ve, kdaj
bo, a nihče ne ve niti, kdaj se bo sam srečal s Kristusom, ko ne vemo, kdaj
bomo umrli. Tako je tudi precej teh lažnih Kristusov, v smislu, da svoje
rešenje, svojo tolažbo iščemo marsikje. Oni dan je bilo govora o tem, koliko
imajo kaki zvezdniki dragih avtomobilov, pa da je neki naš reprezentant prišel
z zelo drago športno torbo telovadit itd. Opozoril sem, da nihče tega ne bo
nesel s seboj, ko umre, da pa najbrž res tem ljudem te stvari nudijo lepo
tolažbo.
Paziti je treba, da
vse te reči, ki napačno postajajo naši cilji, namesto da bi bile le sredstva,
niso narkotiki našega življenja. Ti ne ubijajo le našega duha, temveč tudi vse
drugo, tudi čustva in čute. Skratka, vsi pretresi, ki pridejo, so tudi zato, da
se zbudimo. Mora nas vsaj malo stresti, nam zastaviti kako vprašanje, glede
tega, kam gre naše življenje, kam je usmerjeno. Ima to življenje svoj izvor in
smisel, ali pa je samo sebi namen. Da je življenje eno samo, drži, če gledamo
na zemeljsko, sicer pa ne, ker smrt ni konec, temveč prehod. Vprašanje le, kam
– v večno življenje ali smrt?
Ni komentarjev:
Objavite komentar