Bog
živih
2 Mkb 7, 1-2.
9-14; 2 Tes 2, 16-17; 3, 1-5; Lk 20, 27-38
1. November smo začeli s praznikom vseh
svetnikov, z dnem, ko se srečujeta smrt in življenje; za mnoge je to “dan
mrtvih”, za kristjana je “dan živih”, dan vstajenja in življenja. Ne moremo pri
tem mimo dejstva, da je danes tudi med “praktičnimi” kristjani nemalo takih, ki
se jim življenje po smrti “na oni strani” zdi nekaj neverjetnega,
nesprejemljivega. Res se pri tem zaman oziramo po materialnih dokazih; tu se
srečamo z jedrom tiste razsežnosti človekovega bivanja, ki mu rečemo vera. Res
pa je tudi, da gre za prepričanje, ki je od davnine človeka prevevalo in prav z
ozirom na večno življenje utemeljevalo tudi vrednost tega življenja, tukaj in
zdaj. Dostojevski v romanu Besi pravi:
“Moja nesmrtnost je neobhodno potrebna, ker si Bog ne more privoščiti, da bi
zatrl ogenj ljubezni do njega, ki ga je sam prižgal v mojem srcu. Začel sem ga
ljubiti in se veseliti njegove ljubezni; je mar možno, da bi On ugasnil mene in
ta ogenj veselja in me spremenil v nič! Če Bog je, sem tudi jaz nesmrten.”
2. Prav ta misel veje tudi iz današnje
Besede:
– v uri preizkušnje makabejski bratje
izpovedujejo: kralj sveta nas bo spet obudil k večnemu
življenju – ta vera daje vrednost vsemu, kar so, kar delajo;
– Pavel tudi tokrat kliče v
spomin večno tolažbo in dobro upanje in prav z vero v
nesmrtnost povezuje prizadevanje za vsako dobro delo in dobro
besedo – vera v vstajenje in neminljivost, ki daje moč
prizadevanje za vsako dobro, je tisto, kar
pripravlja pot k uresničenju dobrega upanja;
– JEZUS v pogovoru s saduceji, ki z
nekoliko naivno zgodbico skušajo spodnesti vse njegovo učenje, kratko in jasno
zatrdi: Bog ni Bog mrtvih, ampak živih,
zakaj njemu vsi živijo; taka odločnost je žarela iz njegovih besed,
da je Luka pripisal: in niso si ga drznili še kaj
vprašati.
3. Sicer pa so besede o večnosti,
človekovi neminljivosti, poglavitni poudarki, ki se v njegovem učenju nanašajo
na človeka:
– ob prihodu je poudaril, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju;
– ob odhodu: odhajam, da vam prostor pripravim: ko odidem in vam pripravim
prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz;
– stalnica njegovega oznanjevanja je
zagotovilo: jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame
veruje, bo živel, tudi če umrje, ki ga je potrdil s svojim
vstajenjem iz groba iz smrti. Smrt je s tem Jezus strl, uničil. Skozi njo je
prehod kot tunel. Ne použiva in ne vsrkava nas.
Ta vera človeka lahko ohranja
odgovornega in v spoštovanju do slehernega človeka dejavnega in delovnega,
varuje ga pred zasužnjenostjo stvarem, pred lenobo in brezbrižnostjo. Po
tej veri kristjan postaja nosilec koristnega življenja, sproščenega veselje in
vedrega upanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar