nedelja, 10. november 2019

32. nedelja med letom

Bog živih
2 Mkb 7, 1-2. 9-14; 2 Tes 2, 16-17; 3, 1-5; Lk 20, 27-38

1. November smo začeli s praznikom vseh svetnikov, z dnem, ko se srečujeta smrt in življenje; za mnoge je to “dan mrtvih”, za kristjana je “dan živih”, dan vstajenja in življenja. Ne moremo pri tem mimo dejstva, da je danes tudi med “praktičnimi” kristjani nemalo takih, ki se jim življenje po smrti “na oni strani” zdi nekaj neverjetnega, nesprejemljivega. Res se pri tem zaman oziramo po materialnih dokazih; tu se srečamo z jedrom tiste razsežnosti človekovega bivanja, ki mu rečemo vera. Res pa je tudi, da gre za prepričanje, ki je od davnine človeka prevevalo in prav z ozirom na večno življenje utemeljevalo tudi vrednost tega življenja, tukaj in zdaj. Dostojevski v romanu Besi pravi: “Moja nesmrtnost je neobhodno potrebna, ker si Bog ne more privoščiti, da bi zatrl ogenj ljubezni do njega, ki ga je sam prižgal v mojem srcu. Začel sem ga ljubiti in se veseliti njegove ljubezni; je mar možno, da bi On ugasnil mene in ta ogenj veselja in me spremenil v nič! Če Bog je, sem tudi jaz nesmrten.” 


2. Prav ta misel veje tudi iz današnje Besede:
– v uri preizkušnje makabejski bratje izpovedujejo: kralj sveta nas bo spet obudil k večnemu življenju – ta vera daje vrednost vsemu, kar so, kar delajo;
– Pavel tudi tokrat kliče v spomin večno tolažbo in dobro upanje in prav z vero v nesmrtnost povezuje prizadevanje za vsako dobro delo in  dobro besedo – vera v vstajenje in neminljivost, ki daje moč prizadevanje za vsako dobro, je tisto, kar pripravlja pot k uresničenju dobrega upanja;
– JEZUS v pogovoru s saduceji, ki z nekoliko naivno zgodbico skušajo spodnesti vse njegovo učenje, kratko in jasno zatrdi: Bog ni Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo; taka odločnost je žarela iz njegovih besed, da je Luka pripisal: in niso si ga drznili še kaj vprašati.

3. Sicer pa so besede o večnosti, človekovi neminljivosti, poglavitni poudarki, ki se v njegovem učenju nanašajo na človeka:
– ob prihodu je poudaril, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju;
– ob odhodu: odhajam, da vam prostor pripravim: ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz;
– stalnica njegovega oznanjevanja je zagotovilo: jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje, ki ga je potrdil s svojim vstajenjem iz groba iz smrti. Smrt je s tem Jezus strl, uničil. Skozi njo je prehod kot tunel. Ne použiva in ne vsrkava nas.
Ta vera človeka lahko ohranja odgovornega in v spoštovanju do slehernega človeka dejavnega in delovnega, varuje ga pred zasužnjenostjo stvarem, pred  lenobo in brezbrižnostjo. Po tej veri kristjan postaja nosilec koristnega življenja, sproščenega veselje in vedrega upanja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar