27. nedelja med letom

Mt 21,33–43 - MORILSKI VINIČARJI

Vinograd je v svetem pismu vedno simbol, znamenje za naše življenje, za ljudstvo, za občestvo kristjanov, ki smo krščeni v imenu Jezusa Odrešenika in spadamo v skupnost Jezusovih prijateljev - v Cerkev. Bog nas je iz nič ustvaril in nas v to čudovito pisano življenje podaril. Dal nam je vse, kar potrebujemo, to je telo, roke, noge, srce, razum, dušo in vse,  da bi lahko iz sebe ustvarili, rodili čudovite sadove: ljubezen, vero, slavljenje Boga, dobroto, resnico, usmiljenje… in s temi nebeškimi sadovi dobili nebeško kraljestvo - nebesa. 

Veliko, veliko dela, truda, napora je potrebno pri obdelovanju vinograda, da lahko rodi sočno, sladko, okusno grozdje. Če trto pustiš, da jo trava preraste, če ne škropiš jo napadejo bolezni, škodljivci. Potem ne more roditi žlahtnega grozdja.

Enako je tudi z našim življenjem. Namenjeno je trudu in delo, da bi rodili  žlahtne sadove. Namenjeno je, da od živega Boga, od Jezusa Odrešenika sprejemamo božjo, nadnaravno milost, to je Svetega Duha, ki v nas ustvari sadove: ljubezen, vero, slavljenje Boga, pravi smisel življenja, dobroto, resnico, usmiljenje…

Razlagalci, ki izhajajo iz različnih verzij, se dobro zavedajo, da je mogoče pod besedilom odkriti tisti dogodek, brez katerega pripoved ne bi imela razloga za svoj obstoj. In ta dogodek je, da je Jezus tisti dan jasno pokazal zavest, ki jo je imel o samem sebi. To zavest lahko izrazimo v treh točkah:

1.    Jezus se zaveda, da On dokončno zaključuje vrsto odposlancev, ki jih je Bog pošiljal svojemu ljudstvu, to je, da je on pravi naš Odrešenik v sinovskem odnosu z Bogom. Oblast, s katero dela, je odrešenjska, večna, nebeška, neminljiva oblast, ki ga postavlja v intimni odnos s samim Bogom, ki mu je dal to oblast, da tako dela.

2.    Jezus se zaveda, da ga kljub temu ne sprejemajo. Kar pove, je resnična napoved smrti. Ve, da bo kot dedič obljub odklonjen in vržen iz vinograda, to je zavržen in ubit. Bog Sina ni poslal zato, da bi ga ubili, ampak je rekel: »Mojega Sina bodo spoštovali.« Vendar ga proti Božji volji ubijejo. Krivičneža vedno moti resnica, pravica in pravični.

3.    Jezus se dobro zaveda,  da ne bo ostal mrtev. Bog ga je poslal na svet k človeku za življenje njega samega in drugih. Četudi ga ljudje ubijejo, se Božje delovanje v njem ne bo končalo v smrti. Kljub vsemu temu bo pomagal izpolniti njegovo poslanstvo odrešenja. Obudil ga iz smrti, iz groba bo in na njem zgradil novo svoje ljudstvo-skupnost kristjanov-Cerkev.

Če beremo besedilo v tej luči, potem nam je jasno, da Jezusova smrt ni bila prazna, ampak je bila resnično darovanje, ki je pripeljalo do odrešenja, in da se njegovo življenje še danes nadaljuje v »skupnosti«, v Cerkvi, v Božjem vinogradu.