1. adventna nedelja

SIMBOLIKA ADVENTNEGA VENCA

Neprekinjeni krog adventnega venca nas spominja na neskončnost in večnost Boga. On ni nikoli nastal in nikoli ne izgine: Božja ljubezen do nas je večna. 
Zimzelene vejice, ki jim sneg in mraz ne moreta do živega, so znamenje upanja: Bog nas ne bo zapustil. Njegovo ime je Emanuel, to pomeni: Bog – Jezus je z nami.
Vijolična barva sveč in trakov nas opozarja, naj se skrbno in z vso resnostjo pripravljamo na Jezusov prihod. Pomeni tudi spokornost, to je: ne misliti le nase, ampak odpreti srce Bogu in bližnjemu: Bog pričakuje, da ga jemljemo resno - resno, kakor on resno jemlje nas.
Jezus ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Štiri sveče so kot štirje mejniki v zgodovini sveta in človeštva: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta. Ponazarjajo štiri adventne nedelje. Prižigamo jih postopoma (vsako nedeljo eno več). Vsaka posamezna sveča nam govori, da smo vedno bliže božiču, pa tudi Kristusovemu drugemu prihodu ob koncu sveta: Bog je alfa in omega - začetek in konec.

Bog je bližina, je Ljubezen. Veselimo se! Z dobro pripravo na praznik, smo vsako nedeljo bliže Bogu in ljudem. Goreče sveče širijo svetlobo in toploto s tem, da použivajo same sebe. Vabijo nas: »Daritev bodi ti življenje celo!« JEZUS je sam sebe za nas daroval. Tudi nas vabi, naj širimo svetlobo in toploto ljubezni, dobrote, usmiljenja...

Plamen sveče se sicer ne more meriti s svetlobo električne žarnice, vendar ustvarja domače, prijetno vzdušje. Trepetajoči plamen sveče seže človeku v globino, se ga dotakne s toploto in v njem zbudi željo po zbližanju s človekom in Bogom. Plamen sveče ponazarja Jezusa Kristusa - Luč sveta: Jezus pravi: »Jaz sem Luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, ampak bo imel luč življenja.

Gospodar življenja naš Bog je zakrit našim očem in čutilom, zato ker je Vsemogočni Bog. On je Duh, ki je povsod prisoten. Skrit je v ozadju našega življenja. To je za današnjega človeka, ki je zagledan v materialno, problem. Današnji človek hoče imeti popolno svobodo pri vsem in povsod. Bog pa človeka neizmerno ljubi in ravno zato je umaknjen. Isti človek, ki hoče imeti povsod svobodo, da dela kar hoče, pa pravi, da ni Boga, ker stoji zadaj, skrit… Torej kaj želiš človek Boga ali svojo iztirjeno, zgrešeno svobodo.

Opazoval sem policiste, ki so ob cesti ustavili nekega moškega z avtomobilom. Človek jih je iz neznanega vzroka zelo nadrl in celo grdo preklel. Varuhe reda, postavljene od države da skrbijo za red, pravico, za mir, urejenost… je grdo ozmerjal in napadel.
V tem človeku je bilo toliko zla, besa in vsega slabega, da si je vse dovolil in je bil zmožen storiti vse najslabše. Popolnoma se je predal hudemu Duhu, ki sedaj vodi in usmerja njegovo dušo in telo.

Človek, ki ne čuti Boga je izgubljen, žalosten, obupan v življenju. Ne more se umiriti, ne more biti srečen, dober… Nima nobene moči. Bogu se izmika, ga odklanja, pred Njim beži.

Adventni čas nas vabi naj spoznamo in naj bolj začutimo živega Jezusa, ki je izvor Luči, veselja, Ljubezni. On je izvor našega zdravja, zadovoljstva, dobrote… Karitasa.
Tukaj ne gre toliko za naše znanje, vedenje, ampak gre za dotik Boga, če mu dovolimo, da nam pomaga in nam razsvetljuje pot življenja. Na pomoč ga povabimo z molitvijo, s prošnjo, s slavljenjem in zahvaljevanjem in s tem je poklican, je dobrodošel in On nas dobro sliši in vedno rad pristopa in dela za nas. Adventni čas nam daje nalogo, da stopimo bližje k Jezusu in da v Njem, ki je edini Bog dosežemo smisel življenja in od Njega sprejmemo ljubezen za življenje z drugimi ljudmi.