5. nedelja med letom

Iz 58, 7-10; 1 Kor 2, 1-5; Mt 5, 13-16

1. Pomenljive besede je apostol Pavel o načinu in vsebini svojega oznanjevanja zapisal kristjanom v Korintu. Prišel je oznanjat Kristusa križanega, ki je Judom v spotiko, poganom v nespamet. Pojasnil je, da vera, ki jo oznanja, ne sloni na človeški modrosti, ni človekova iznajdba, ki se lahko hitro sesuje, ampak sloni na božji moči, ki vse človeško presega, prav v svoji božanski nedoumljivosti in neskončnosti pa se preprosteje in globlje dotika človeka kot katerokoli človeško umovanje in načrtovanje. Kako preprosto pa jasno kaže človeku pot iz njegove majhnosti in ozkosti v tisto razsežnost, kjer tudi on lahko postane deležen božje veličine in neminljivosti!

2. Prerok na domač in preprost način opozori, da je prav človekovo vsakdanje ravnanje tista dvosmerna pot, ki človeka dviga na raven resnične človečnosti ter ga približuje Bogu, obenem je to pot, po kateri božja neskončnost prihaja do človeka, po kateri človekova temina postaja jasna kot poldan:
- lomi lačnemu svoj kruh, ko vodiš nagega, ga obleci, kot vsakdanji kruh jasna in preprosta beseda, ki povzema prav vse, kar danes radi izražamo z besedo človekoljubnost, ki je pa tudi tolikokrat zlorabljena;
- odpravi zatiranje iz svoje srede, iztezanje prstov, prevarljivo govorjenje, še ena kratka beseda, ki povzema v vsakem času "sodobne" zvrsti nasilja – mar ne okušamo sami toliko težkih posledic teptanja človeka, nepoštenosti, laži.

3. Gospod pa tokrat niti ne daje učencem kakšnega poduka, kot da je samo po sebi razumljivo, kdo, kaj in kakšen je v svojem okolju tisti, ki pravi, da je kristjan, ki se ima za njegovega učenca:
- vi ste sol zemlje, sol, s katero se hrani daje okus, s katero se hrano zavaruje pred razpadanjem, sol, ki je simbol modrosti: kristjan pozna Gospodov nauk, ve, katere so evangeljske vrednote, in kolikor se sam ravna po njih, tudi svojo okolico vsaj v neki meri odvrača od slabega; 

- vi ste luč sveta, ne le kristjani znotraj zidov cerkve ali svojega doma, ampak ljudje, ki tudi v javnosti pokažejo, da iz vere v Boga in v svojo neminljivo prihodnost pri Bogu hočejo živeti pošteno, hočejo biti pravični in dobri do slehernega človeka, si prizadevati za mir, odpuščati, čutiti s človekom.

4. Mar bomo rekli, da ima Gospod preveč visoko in nerealno mnenje o nas? Če kot kristjani nismo sol zemlje in luč sveta, ne bo Gospod tisti, ki bi nas kritiziral prvi, ampak bo to prav ta svet, v katerem smo premalo, ali sploh nismo sol in luč. Če slišimo kakšna da je Cerkev, ali ni to kritika nas, ki smo premalo sol in luč.