7. nedelja med letom

ALI BOG ZAHTEVA NEMOGOČE?
 
»Zapirajo sodišča, sosedje podirajo ograje okrog svojih hiš in si podajajo roke, ponoči ne zaklepajo več vrat; ne bojijo se roparjev in tihotapcev, ker so mimo časi, ko so se ljudje bali drug drugega. Vsi živijo vzajemno, zanimajo se drug za drugega; žalost enega prizadene vse in veselje skupnosti zajame tudi prišleke in tujce, ki jih sprejmejo kot prijatelje. Ne samo otroci, tudi odrasli plešejo po cestah, pogovarjajo se le o lepih stvareh, in ko še dežuje, že opevajo sonce.« Tako je desetletna deklica
opisala v šolski nalogi, kako si predstavlja raj.

V nedeljskem evangeliju nas šokira beseda: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« Ta pa je krepka! Kdo more to zahtevati? Takšna zahteva se upira našemu občutku pravičnosti. 

Da, našemu, a ne Božjemu! Edino ljubezen naredi nemogoče mogoče! Če se ravnamo po merilu zob za zob, stopamo v spiralo maščevalnosti in v vrtinec, ki z žrelom sovraštva pogoltne oba. Če pa smo pripravljeni odpustiti krivice, moliti za nasprotnike in narediti prvi korak k spravi s sovražnikom, smo postavili sebe in svet na novo kocko. Tisti, ki nam je storil kaj žalega, navadno ni tako sproščen in svoboden, da bi bil sposoben narediti prvi korak. Nedolžni je svobodnejši in lažje spremeni duhovno podnebje. Vsi vemo, da je táko herojsko dejanje, odpuščati sovražnikom, lahko včasih daljši prečiščevalen notranji proces, neki preporod, ki največkrat presega zgolj človeške nagibe.

Na Koroškem je gospa, ki je čudežno prestala vse muke v nacističnem taborišču, napisala pretresljivo pričevanjsko knjigo z naslovom: »Utihnile so ptice, utihnila je vas.« V njej opisuje, da je vsak dan molila za svoje mučitelje, sovražnike in tudi za vse sotrpinke v taborišču. Ko je maja 1945 pribežala domov, se je najprej napotila k vaščanu, ki jo je tri leta prej po krivem zatožil in izdal nemški gestapovski policiji. A tisti vaščan takrat še ni bil pripravljen sprejeti njene ponujene roke v spravo, ampak jo je prosil odpuščanja tik pred svojo smrtjo.

Ljubiti svoje sovražnike lahko pomeni, da jim pomagamo staliti železne verige, ki jih trdno oklepajo v predsodkih in sovraštvu. Maščevanje je človeško, a še bolj človeško je odpuščanje, ker omogoča, da človek postane spet sočlovek!
Jože Kopeinig