"A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani." (Lk 13,5)
Že meni se v teh časih, kaj šele Ukrajincem, kdaj vsiljuje najbolj dramatično vprašanje bivanja: od kod zlo? Zakaj prav v zdaj v Ukrajini? Zakaj prav njim? Podobno se ob kakšnem drugem trpljenju verjetno sprašuje vsak zase: zakaj prav jaz? Ob podobnem vprašanju je Izraelsko ljudstvo vpilo v egiptovski sužnosti. A niso niti vedeli, na koga naj ga naslovijo. Gre za klic nekoga, ki obupuje pod težo nepravičnega zla. A nekdo vendar sliši ta klic. Izraelsko ljudstvo je pripadalo Bogu, kot pripadajo Ukrajinci, Rusi in kot pripada Bogu življenje vsakega. Bog ni nikoli gluh pred našim vpitjem! Tudi danes ne. Mojzesu pravi, da je slišal vpitje ljudstva (2 Mz 3,7). Kot oče, ki sliši tožbe svojih otrok, tudi Bog ne more, ne da bi sestopil in jih osvobodil izpod pritiskajočega zla. Vendar Božje delovanje ni magično, zato ni neboleče: besedilo pravi, da Bog sestopi ter s silo »iztrga« ljudstvo iz zla.
Božje ime samo je že zagotovilo njegove navzočnosti: Bog se predstavi kot tisti, ki je v zgodovini (1 Mz 3,6); je Bog naših očetov, Abrahama, Izaka, Jakoba … in ostaja oče človeštva. Je Bog, ki spremlja dogajanje v vseh rodovih. Ni enostavno tisti, ki »je«, kot neko filozofsko bitje, abstraktno in oddaljeno. Bolje bi bilo prevesti, da je on »tisti, ki je tu«. Navzoč je v vsakem trenutku našega bivanja. Njegov odgovor na škandal zla je: Jaz sem tu in bom s teboj prečkal to zlo! To je tudi prvi Božji odgovor danes!!!
A Jezus govori o še bolj dramatični izkušnji zla: obstaja zlo, ki ga srečamo v sebi, v prepadih svoje notranjosti. Včasih nas življenje prisili, da gledamo te naše notranje pošasti zla. To je zlo senc, izgube smisla, nezainteresiranost, zavračanje sveta, drugih, strah... Zlo zavzema oblike, ki jim niti sami ne znamo dati imena. Na to nas spominja evangeljski odlomek. Kot osebe v njem, ki sprašujejo Jezusa, smo tudi mi nagnjeni, da iščemo izvor zla zunaj sebe. S silovitostjo se postavljamo proti skorumpiranemu svetu, proti človeški zlobi drugih (Pilat je masakriral nekaj Judov – danes je njegovo vlogo prevzel Putin …) ali proti krutosti narave (porušenje stolpa – cunamiji, potresi …) (Lk 13,1-2); smo pa mnogo bolj blagi, ko se sprašujemo o pomenu zla, ki ga v sebi nosimo sami. A je prav zlo, ki prebiva v nas, tisto, ki nas vodi proti večni smrti, k notranji praznini, ki nikoli ne mine. Jezus izhaja iz teh dogodkov smrti, da govori o neki drugi smrti. Če je res, da ni bil njih greh vzrok tragedije skupine Galilejcev ali oseb, ki so umrle pri porušitvi stolpa, je vendar greh (zlo, ki prebiva v nas), ki nam preprečuje, da bi našli resnično življenje. In prav to je zlo, proti kateremu se je treba najbolj boriti. To zlo jemlje življenje, nas dela nerodovitne, nas poniža, da smo podobni smokvi, ki je bila vsajena v vinograd, a ne daje več sadov.
Dejansko je zlo v Putinu in mnogih drugih, ki so odgovorni za sedanjo vojno v Ukrajini, zlo, ki povzroča tudi vidno zlo v porušenih mestih Ukrajine, na vojakih in civilistih, na beguncih … Vse to zlo ne prihaja od »zunaj«, ampak »od znotraj«; notranjosti vseh ljudi pa so povezane. Zato sem tudi jaz »tam« zraven. Bog daj, da ne z zlom, marveč z dobrim!
Božja želja je, da bi smokva zacvetela in prinesla sad; Božja želja je, da bi naše življenje lahko zacvetelo. Tudi Putinovo in … Kdaj? Se ne ve: bomo videli, če bo rodilo kaj sadov v prihodnje – se zavzame vinogradnik – Jezus. Velika skrivnost Boga, ki je tu, ki je »zraven«! Vinogradnik je prosil za eno leto, Gospodar vinograda nam dodeli eno celo življenje.
V tem tednu bom skušal odkriti, kako lahko poimenujem zlo, ki me naseljuje; in kateri procesi spreobrnjenja bi omogočili mojemu življenju, da zacveti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar