4. postna nedelja

V današnji Jezusovi priliki o očetu in dveh sinovih gre za priliko o Božjem sočutnem usmiljenju, ki nas gane do solz.

Mlajši sin je menil, da bo svoboden, če gre od očeta, a v tujini je postal zasužnjen. Ob svinjskem koritu je dojel zgrešenost svojih korakov in se zavedel, da je izgubil srečo, ki jo je doživljal ob očetovem ognjišču. Ta mlajši sin iz prilike je otipljiv primer, kako zgrešeno je zbežati v tuj svet od Boga, ki je naš ljubeči Oče in od najbližjih, ki te imajo radi. Na srečo je zmogel dovolj poguma, da »je šel vase,« in sklenil, da se bo spremenil. Mlajši sin je velik v grehu, toda tudi v kesanju in spreobrnjenju.

Spreobrnitev mlajšega sina vsebuje vse sestavine dobre spovedi (dr. Janez Oražem, ustni vir).
1) »Šel je vase.« Spraševanje vesti. Premisliti grehe.
2) »Oče, grešil sem.« Kesanje nad grehi. Priznanje grehov.
3) »Vstal bom in šel k očetu.« Trdni sklep.
4) »Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.« Pokora.

Nato se vlogi zamenjata. Starejši sin je drugačen. Ves čas živi pri očetu. Tega oče ne zanika. Vendar očetu očita, da ni nikoli dobil navadnega kozliča, da bi se poveselil s prijatelji, mlajšemu in izgubljenemu pa je zaklal pitano tele. Strese nas, ko reče očetu: »Ko je prišel ta tvoj sin.« Ne želi vstopiti na gostijo. Ostal je zunaj … Oče mu samo odgovori: »Otrok, ti si vedno pri meni, in vse kar je moje, je tvoje.« Tudi starejši sin je izgubljen, popolnoma odtujen očetu. Živi z očetom pod isto streho, toda njuni srci sta vsaksebi. 

V priliki je osrednja osebnost oče. Izkušnje učijo, da to ni vsakdanja očetova podoba. Koliko otrok zbeži od doma zaradi tega, ker oče ne živi prave podobe očeta.

Mnogi otroci se težko vrnejo, potem ko zapravijo premoženje. V Jezusovi priliki pa gre za posebnega očeta. Oče priteče. To je nekaj presenetljivega, na vzhodu gre vse počasi. Sina objame, poljubi … Ne dovoli, da bi se mu sin na dolgo opravičeval. Da mu prvotno dostojanstvo … Obleko, prstan, čevlje … Nič ne očita … Naredi mu gostijo … Tu nam Jezus kaže na podobo Boga, ki je hkrati Oče in Mati. To je mojstrsko upodobil veliki slikar Rembrant, ki je na sliki Vrnitev izgubljenega sina upodobil očeta z eno moško in drugo žensko roko. Tako je nakazal, da je ta, ki objema izgubljenega sina, hkrati oče in mati. Moški navadno skrivajo čustva. Ta oče pa od veselja joče, (prejšnje besedilo: »… in milo se mu je storilo«), kar bolj kaže na materino lastnost, na očeta pa, da pripravi pogostitev. Tako je v vsej zgodovini razodetja prvič predstavljena celostna podoba Boga. To nam je razodel Jezus, ker je samo on lahko dejal: »… nihče ne pozna Očeta, razen Sina« (Mt 11, 27). 

Zahvalimo se Jezusu za to edinstveno priliko. V tej priliki najbrž tudi mi lahko najdemo sami sebe. Predvsem se mu zahvalimo za podobo usmiljenega Boga, ki je hkrati oče in mati. Obenem pa zaprosímo, da mi, ki hodimo k nedeljski sv. maši, ne bi bili podobni starejšemu sinu, ki se ni veselil spreobrnjenja in vrnitve mlajšega brata. Amen.