V neki knjižici je
proti koncu zapisana tale misel: "Sreča je čudovita jed: čim bolj jo
deliš, tem več je imaš."
Ta
misel je "prevod" Jezusovih besed v današnjem evangeliju: "Kdor
hoče svoje življenje rešiti, ga bo zgubil; kdor pa svoje življenje zgubi zaradi
mene, ga bo rešil." Radi bi rešili svoje življenje, radi bi se rešili
trpljenja, radi bi jo odnesli čim bolj poceni; toda po tej poti ne bomo prišli
daleč, ker je to pot sebičnosti, smrti. Če pa svoje življenje zastavimo za
brate in sestre, za Jezusa Kristusa, ki živi v njih, bomo najbrž za marsikaj
prikrajšani, pridobili pa si bomo polnost življenja. Smisel človekovega
življenja je: dajati, osrečevati in umirati lastni sebičnosti.
"Nikar
se ne poročaj zato, da boš srečen," sem bral v neki knjigi
za mladoporočence, "poroči se zato, da boš osrečeval."
Poglejmo malo okoli sebe. Ali so naši krščanski zakonci res pripravljeni
pozabljati nase in živeti za drugega? Kjer v možu, ženi ni tega prepričanja, ne
more biti globoke in trajne zakonske sreče. Kjer tega ni v starših, tudi otroci
ne morejo imeti duha darovanja.
Pred
leti je bilo v Logu pri Vipavi romanje duhovnikov, redovnikov in redovnic ter
njihovih staršev. Pri maši je bila poudarjena misel, da se je treba za duhovne
poklice zahvaliti staršem, ki so otrokom s svojim zgledom pokazali, da se je za
srečo v življenju treba znati darovati. Najprej tako, da otroka sprejmeš. To je
že žrtev, ki pa obrodi veliko veselje, če gledamo nanjo z Božjimi očmi. Potem
je treba otroke vzgajati tako, da vidijo: ni vse vsakdanji kruh, standard
človeka ne more zadovoljiti, saj je ustvarjen za nekaj višjega. Mnogi starši v
svoji veliki ljubezni do otrok pozabljajo svoje ljubljence vzgajati za srečo v
življenju. Izpolnijo jim vse muhe, ne vzbudijo pa v njihovih srcih smisla za
darovanje, za ljubezen do sočloveka, ki edina prinese srečo ter življenju daje
polnost in smisel.
Ko
bi bil človek žival, bi veljala modrost, ki je danes na mnogih ustih:
"Uživaj, kolikor moreš, saj je življenje tako kratko! Z odprtimi rokami
sprejmi, kar ti življenje ponuja!" Toda človek ni žival, temveč je Božji
otrok, in če hoče biti srečen, se mora ravnati po Božji modrosti – po
nespameti, norosti križa. Da, prava sreča se množi z razdajanjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar