Lk 9, 51-62
"Nihče, kdor roko položi na
plug in se nazaj ozira, ni pripravljen za božje kraljestvo."
Evangelist
Luka začenja obširno pripoved o Jezusovi poti k cilju, o poti v Jeruzalem.
Slavno mesto Jeruzalem dobiva simboličen pomen kraja, v katerem se bo
zaključilo delo odrešenja. Evangelist želi razvrstiti opisane dogodke iz
Jezusovega življenja kot gibanje, kot vzpon v mesto svetlobe, v Jeruzalem.
"Sam se je namenil iti v Jeruzalem."
Poudarjen je Gospodov izrecni namen, da pojde tja, na kraj trpljenja, kot o njem govori božji služabnik: "Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil. Svoj hrbet sem nudil njim, ki so me bili, svoje lice njim, ki so mi pulili brado, svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom" (Iz 50,6).
V Jeruzalem potuje Gospod skozi Samarijo, ki pa ga, zaradi sovraštva do Judov, ne sprejme. Potem, ko so ga že zavrgli Nazarečani (4,28-30) in pogani iz Gerase, se ga sedaj izogibajo še Samarijani. Učencem, posebej še Jakobu in Janezu, se zdi to zavračanje že zadosten razlog, da bi na ves negostoljubni kraj razpihali uničujoč ogenj pogube.
Toda Jezus, v blagi in strpni reakciji, pokaže Učencem, da mu je tuja vsaka maščevalnost, vsak fanatizem. Saj je zato prišel na svet, da bi ljudi reševal in ne pokončal.
Takšna pot, seveda, ni za vsakogar. Trem mladeničem, ki se mu hočejo na poti pridružiti, Jezus ničesar ne prikriva ali olepšuje. Brez kakršnihkoli psiholoških trikov zariše svojo pot; težko, skoraj nemogočo pot. Zares ni udobno živeti slabši standard, kot ga imajo živali v naravi: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil" (v. 58).
Z drugimi besedami: Kdor se odloči za Jezusovo pot, ne more imeti nikakršne druge obveze, kakor le obvezo kraljestva. "Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo!"
Jazus zahteva takojšnjo, popolno, brezpogojno in dokončno odločitev za izvrševanje poslanstva. Pa ne samo za učence, marveč za vse, ki hočejo iti za njim. Ljubezenska odločitev, ki jo Jezus - končno - pričakuje, je namreč vedno celostna in zato prevzame celotnega človeka.
Sicer pa, v življenju slehernega kristjana pridejo trenutki pomembnega odločanja, v katerih ni več časa za odlašanje in ni prostora za polovičarstvo. Tako v svojem družinskem, poklicnem kot v družbenem življenju bi kristjan rad - v moči Duha - našel konkreten izraz svoje odločitve za Gospoda. Vedno znova se bo spraševal o nagibih svojega odločanja in delovanja, saj se bo na svoji življenjski poti srečeval z vedno novimi problemi.
"Posebno v sodobnem svetu moramo biti sposobni, ne oziraje se nazaj, vzdržati v določeni odpovedi in razdalji do neke preteklosti, ki nam je bila tako ljuba, do nekih tolažilnih navad in neke miselnosti, ki bi nas utegnila postopoma spremeniti v žive mrtvece" (J. Perron).
Odločitev za Kristusa nas torej vodi naprej in navzgor; po besedah sv. Pavla: "Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju ..." (Flp 3,13).
Vendar ta gon naprej ni slep gon, marveč opredelitev v veri za pot Jezusa Kristusa. Taizejski prior Roger Schutz ga opiše takole:
"Tveganje za vsakega kristjana je v tem, da gre z Jezusom v Jeruzalem, na pot trpljenja in vstajenja; z Jezusom, ki bo do konca sveta v smrtnem boju za vsakega človeka; da na svojem telesu nosi rane J. Kristusa, da bi že na zemlji na svojem telesu in svojem duhu okusil prve začetke vstajenja. Kdor se trdno odloči, da bo šel to velikonočno pot s Kristusom, ne more izbrati srednje poti. Ne more reči da in hkrati ne.
"Sam se je namenil iti v Jeruzalem."
Poudarjen je Gospodov izrecni namen, da pojde tja, na kraj trpljenja, kot o njem govori božji služabnik: "Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil. Svoj hrbet sem nudil njim, ki so me bili, svoje lice njim, ki so mi pulili brado, svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom" (Iz 50,6).
V Jeruzalem potuje Gospod skozi Samarijo, ki pa ga, zaradi sovraštva do Judov, ne sprejme. Potem, ko so ga že zavrgli Nazarečani (4,28-30) in pogani iz Gerase, se ga sedaj izogibajo še Samarijani. Učencem, posebej še Jakobu in Janezu, se zdi to zavračanje že zadosten razlog, da bi na ves negostoljubni kraj razpihali uničujoč ogenj pogube.
Toda Jezus, v blagi in strpni reakciji, pokaže Učencem, da mu je tuja vsaka maščevalnost, vsak fanatizem. Saj je zato prišel na svet, da bi ljudi reševal in ne pokončal.
Takšna pot, seveda, ni za vsakogar. Trem mladeničem, ki se mu hočejo na poti pridružiti, Jezus ničesar ne prikriva ali olepšuje. Brez kakršnihkoli psiholoških trikov zariše svojo pot; težko, skoraj nemogočo pot. Zares ni udobno živeti slabši standard, kot ga imajo živali v naravi: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil" (v. 58).
Z drugimi besedami: Kdor se odloči za Jezusovo pot, ne more imeti nikakršne druge obveze, kakor le obvezo kraljestva. "Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo!"
Jazus zahteva takojšnjo, popolno, brezpogojno in dokončno odločitev za izvrševanje poslanstva. Pa ne samo za učence, marveč za vse, ki hočejo iti za njim. Ljubezenska odločitev, ki jo Jezus - končno - pričakuje, je namreč vedno celostna in zato prevzame celotnega človeka.
Sicer pa, v življenju slehernega kristjana pridejo trenutki pomembnega odločanja, v katerih ni več časa za odlašanje in ni prostora za polovičarstvo. Tako v svojem družinskem, poklicnem kot v družbenem življenju bi kristjan rad - v moči Duha - našel konkreten izraz svoje odločitve za Gospoda. Vedno znova se bo spraševal o nagibih svojega odločanja in delovanja, saj se bo na svoji življenjski poti srečeval z vedno novimi problemi.
"Posebno v sodobnem svetu moramo biti sposobni, ne oziraje se nazaj, vzdržati v določeni odpovedi in razdalji do neke preteklosti, ki nam je bila tako ljuba, do nekih tolažilnih navad in neke miselnosti, ki bi nas utegnila postopoma spremeniti v žive mrtvece" (J. Perron).
Odločitev za Kristusa nas torej vodi naprej in navzgor; po besedah sv. Pavla: "Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju ..." (Flp 3,13).
Vendar ta gon naprej ni slep gon, marveč opredelitev v veri za pot Jezusa Kristusa. Taizejski prior Roger Schutz ga opiše takole:
"Tveganje za vsakega kristjana je v tem, da gre z Jezusom v Jeruzalem, na pot trpljenja in vstajenja; z Jezusom, ki bo do konca sveta v smrtnem boju za vsakega človeka; da na svojem telesu nosi rane J. Kristusa, da bi že na zemlji na svojem telesu in svojem duhu okusil prve začetke vstajenja. Kdor se trdno odloči, da bo šel to velikonočno pot s Kristusom, ne more izbrati srednje poti. Ne more reči da in hkrati ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar