Mt
10,37–42
PREDNOSTNA
LJUBEZEN DO JEZUSA NE ODPRAVLJA ČLOVEŠKE LJUBEZNI
Jezusova
navzočnost, ki je prinašalka miru, v resnici ločuje – in to je značilni učinek
meča – ker ga ne sprejemajo vsi. In ta ločitev prodira tudi v družine.
Tistemu,
ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti zelo radikalno izbiro tudi
v najbolj intimnih čustvih; ne zato, da bi jih zapustil, ampak da bi jih
očistil in jih naredil pristnejša. Tukaj smo zagotovo začudeni nad
radikalnostjo izbire spričo trikrat ponovljenega »ni mene vreden« v
evangeljskem odlomku, ki ga prinaša današnja nedeljska Božja beseda. Pa vendar
ni druge poti, da bi bili pristni. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po
naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar
življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvignemo k
njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. Ljubiti Jezusa torej pomeni
intenzivno ljubiti Očeta, ki nam ga je podaril, in bolj prepričano ljubiti tiste,
ki so nam fizično podarili življenje.
In isto se zgodi tudi v zvezi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo tisto očetovstvo in materinstvo, ki ima svoj izvor v Bogu; kot starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolje uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom, ki nas ga je učil Gospod. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus sam, postane nošenje lastnega križa, da bi posnemali njega. Samo tistemu, ki odnos z njim spremeni v bistveni del svojega življenja, bo uspelo dati pravi pomen in pravilno usmeritev vsakemu človeškemu odnosu. Prednostna ljubezen do Jezusa ne odpravlja človeške ljubezni, ampak jo povzdigne, jo naredi pristno, jo spremeni v »agape«, kar pomeni, da se razdaja in ni nikoli sebična. Da bi dosegli ideal prave ljubezni in bili zares nosilci kraljestva, nas Jezus vabi, naj hodimo za njim, naj privolimo, da bomo od njega dobivali smisel in resnico svojega življenja in vsakega človeškega odnosa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar