KAKŠNA
"ZEMLJA" JE MOJE SRCE?
Otroška pesmica
o divjem možu – kosmatem možu pripoveduje, kako je neroda z nogami poteptal
vse, kar je z rokami naredil, ko je obdeloval svoj vrt. Nekaj podobnega se
pogosto dogaja nam, kristjanom – z življenjem "poteptamo", kar smo z
besedami naredili. Nekaj tistega, kar slišimo v cerkvi ali kar sami preberemo,
se nas še prime, vendar rodi tako malo sadov, da smo po pravici zaskrbljeni,
kaj je s tem našim krščanstvom. Božja beseda, ki jo slišimo pri maši, je beseda
življenja, norma, pravilo ali vodilo življenja. Prerok Izaija v današnjem prvem
berilu zatrjuje, da je Božja beseda kakor dež, ki pade na zemljo in jo naredi
rodovitno. Kako to, da blagodejni dež Božje besede v naših srcih ne povzroči nobene
spremembe?
Mogočih je več
odgovorov in vsak ga mora dati zase, kajti vsak sebe najbolje pozna. Mnogokrat
Božja beseda do našega srca sploh ne seže. Srca so kot zaprte in zapečatene
posode. V njih je vse polno drugih misli, zamisli, modrosti in skrbi, tako da
za Božjo besedo ni prostora. Kaj bi jo puščali v svoje srce, samo vznemirjala
nas bo! Zaenkrat kar lahko živim tako, kot živim zdaj, pravi marsikdo zavestno
ali podzavestno.
Morebiti pa se
Božji besedi le odpremo. Tedaj so na vprašanje, zakaj se tako malo spremenimo,
možni odgovori, ki jih je dal Jezus, ko je apostolom posebej razlagal svojo
priliko o sejalcu. Prvič: Božjo besedo slišimo, a je ne razumemo, pa pride hudi
duh in ugrabi, kar je posejano v srce, ker se boji, da bi se človek v veri poučil
in utrdil. To so semena, razlaga Jezus, ki so posejana ob poti. Potem pride
seme, ki je padlo na kamnito zemljo: to so ljudje, ki Božjo besedo z veseljem
sprejmejo, so pa površni. V cerkvi so taki ljudje zmožni globokih in silnih
čustev, komaj prestopijo prag cerkve, pa znajo pozabiti, da so kristjani. Ko
nastopi "vročina" življenja, seme Božje besede usahne, ker nima
korenin. Tretje vrste poslušalci Božjo besedo z veseljem poslušajo, pa jim
vsakdanje skrbi njeno seme zadušijo. Sodobnega človeka tlači mnogo skrbi,
posebno če ima družino: kako bo dovolj zaslužil, kako bo svoje otroke modro
vzgojil … S temi skrbmi se ubada noč in dan, celo pri maši, molitvi in
poslušanju Božje besede mu ne dajo miru. Skrbi moramo vključiti v molitev, saj
je predmet vere vse, kar čutimo in doživljamo, kar nas skrbi in kar nas
napolnjuje z veseljem. Kako torej to uskladiti z Jezusovimi besedami o trnju,
ki zaduši seme Božje besede? Jezus odgovarja: storiti moramo vse, kar je v naši
moči, pri tem pa ne pozabiti, da nad nami bedi ljubeči Oče. Bog ni zavarovalni
zavod, h kateremu bi se zatekali samo v nevarnosti ali nesreči. Bog je Gospodar
sveta, mi pa smo upravitelji njegovih dobrin. Posvetovati se moramo z njim,
kako naj njegove dobrine (življenje, imetje, družino, milost) upravljamo. In
prav o tem nas poučuje Božja beseda.
Končno, pravi Jezus, je nekaj takih, ki Božjo besedo ne le
sprejmejo, ampak jo tudi "umevajo", se pravi, po njej živijo. To so
ljudje hvaležnega srca. Kakor dobri otroci, ki so staršem hvaležni za vsak nasvet
in življenjsko navodilo. Božja beseda, ki jo poslušamo in naj bi jo pogosto
prebirali – zato tiskamo Sveto pismo! – je velik Božji dar. Ob koncu berila pri
maši rečemo "Bogu hvala" in na koncu evangelija "Hvala tebi,
Kristus". Hvala za to, kar sem zvedel. Potrudil se bom, da bom po tem tudi
živel. Bodimo iskreno prepričani: seme je dobro in Bog je pripravljen dati tudi
vse drugo, da bi to seme lahko vzklilo, raslo in dozorelo. Vprašanje je, kakšna
"zemlja" so naša srca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar