27. nedelja med letom

Vsak človek je ustvarjen iz Ljubezni in za ljubezen. Kaj je smisel življenja, čemu je namenjeno, kaj naj delam, ko živim? Ljubezen Boga Stvarnika, ki me je želel, si me zamislil in ljubezen staršev: očeta in mame, vsa ta ljubezen me je ustvarila in ustvarjen sem za ljubezen, da bi imel čim več ali vse rad. Ljubezen vse ureja in vodi in vsakega osrečuje. Kjer je ljubezen tam je vse v redu in dobro in kjer je ni je vse narobe.

LJUBEZEN je najpomembnejša krepost, dobrina… za vsakega človeka. Nevidna je, tako kot je Bog neviden. Ljubezen vsak takoj občuti, še bolj se čuti pomanjkanje ljubezni. Človek sam v sebi nima ljubezni, ne more je skladiščiti ali sam proizvajati, ne da se kupiti ali ukrasti.

Ob vsem današnjem napredku je med nami krvavo primanjkuje. Najtežje rane so po družinah. Ko ni ljubezni, marsikje ni za živeti. V Sloveniji se loči več kot vsaka tretja družina. V grobem sovraštvu, jezi drug na drugega se razideta mož in žena, oče in mama… Pa sta se prej zaljubila, se spoznavala par let, se pogovarjala o vsem, v večini primerov imata tudi otroke in v večini oz. v vseh primerih sta neverna, Bog je zanju vstran, zelo daleč, Tujec, Neznanec, Pravljica, Izmišljotina…

Sveto pismo pravi, da je Bog Ljubezen. Brez Ljubezni vse propade, posebej še človek in posebej še odnos, prijateljstvo med ljudmi. 

Ostaja pomembno vprašanje: Kako naj uresničim to ljubezen? Kako naj jo ohranim? Del odgovora vidim v komentarju indijskega obiskovalca v Evropi: » Evropejci se poročate, ker se ljubite, mi v Indiji pa zato, da bi se ljubili!« Gotovo je potrebno, da drugega ljubim. Če si misliš, da zajemaš iz magičnega vodnjaka brez konca, boš nekega dne ugotovil, da si izčrpan in ob drugem naveličan. Če pa si ljubezen postaviš za cilj, boš lahko v njej rasel. Razmerje do Boga je dejansko vodnjak, ob katerem si lahko vedno znova opomoremo.
Želja po trajni ljubezni je v vsakem človeku. Ravno tako je v vsakem želja po ljubezni, ki bi bila večja od katerekoli druge in najlepša na svetu.

Marsikdo se vprašuje: Zakaj Cerkev tako ščiti zakrament svetega zakona? Zakrament pomeni božjo potrditev zaveze, za katero sta se dva odločila po svoji izbiri, prostovoljno. O pomembnosti te združitve, pa tudi o božji navzočnosti pri poroki govori Kristus, ko pravi: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.«
Obljuba zvestobe, ki si jo zakonca podelita, ne more biti spremenljiva, sicer to ne bi bila več obljuba zvestobe, temveč preizkusa. A v tej odločitvi zvestobe vidim temelj ljubezni. Preverjanju je namenjen čas pred poroko.
Z zakramentom svetega zakona v zakonsko skupnost mož in žena povabita Jezusa in živita v bližini njegovega srca, ohranjata ljubezen in veselje do konca svojega življenja. Njuna medsebojna bližina postaja še močnejša in trdnejša. Kolikor močnejša je ljubezen zakoncev do Kristusa, toliko večja je lahko tudi medsebojna ljubezen.
Prosimo danes za naše zakonce naj v ljubezni sprejemajo drug drugega, do konca življenja ostanejo drug drugemu zvesti in naj imajo vedno usmerjen pogled v nebo k Bogu. Samo tako bo njihova ljubezen in zvestoba trajala do smrti.