29. nedelja med letom - misijonska

Vedno znova odhajajo mladi duhovniki, redovniki, redovnice, laiki v misijone. Mar se nam ne postavlja velikokrat vprašanje: »Zakaj misijoni? Zakaj vznemirjati ljudi v njihovem svetu? Je to sploh potrebno?« Odgovor na to nam povedo misijonarji, ki že več desetletji delujejo v misijonskih deželah. Preprost in enostaven odgovor: »Ali si ti ljudje ne zaslužijo najboljšega, najlepšega? So mar oni manj ljudje?« Pravzaprav je vprašanje 16 misijonov ne toliko čustven odziv na slike lačnih in revnih otrok iz nerazvitih držav po svetu, ampak živost in življenjskost vere. Lagodnost današnjega časa nas vodi v brezbrižnost. Vse, kar potrebujemo za življenje, vsaj zdi se nam tako, imamo na dosegu roke. Toda življenje je več kot to! Papež je letošnjo poslanico za Misijonsko nedeljo namenil še posebej mladim. Naslovil jo je takole: »Skupaj z mladimi ponesimo evangelij vsem«. Povabilo pa ni namenjeno samo mladim, namenjeno je vsakemu kristjanu. Papež na zelo enostaven način pove o povezanosti vseh generacij ljudi pri izvrševanju svojega poslanstva. Kot pravi, biti kristjan pomeni biti preko milosti vere, prejete po zakramentih Cerkve, vrženi v tok pričevalcev, ki iz generacije v generacijo omogoča starejšim ljudem, da s svojimi izkušnjami spodbujajo tiste, ki gledajo v prihodnost! (prim. misijonska poslanica 2018). Tako svežina in navdušenje mladih iz starejših naredita vir in podporo za odkrivanje svojega poslanstva na tem svetu. Povežejo se tisti, ki so na koncu potovanja, in tisti, ki zrejo v prihodnost. Ta povezanost v skupnosti je zelo pomembna v današnjem času. Vsi postajamo bolj ljudje. Na starejše ne gledamo samo kot na neuporabne predmete, mladi pa niso samo nezreli ljudje, ki ne vedo, kaj naj bi naredili iz svojega življenja. Če k temu dodamo še odprtost za vse stiske po svetu, ki se dogajajo danes, nastaja nekaj lepega, novega za bolj človeško prihodnost vsega človeštva. Papež v poslanici zapiše, da je videl veliko trpljenja in revščine na obrazih tolikih bratov in sester. K tej misli dodaja spodbudo, da je vse slabo, vsako zlo za tiste, ki so ob Jezusu, nova spodbuda za še večjo ljubezen, za še večjo dobroto. Vse to se dogaja od začetkov krščanstva in se dogaja tudi danes. Papež naglasi, da so bili in so še danes možje in žene, tudi mnogi mladi ljudje, ki velikodušno žrtvujejo sami sebe, celo z vztrajanjem do mučeništva iz ljubezni do evangelija in služenja bratom in sestram. Kako nerazumljiva je logika krščanskega življenja. In vendar je to edina pot, ki spreminja svet! Poudarek je na tem, da se iz Kristusovega križa učimo božanske logike samožrtvovanja kot oznanjevanja evangelija za življenje sveta. 

Sveti papež Janez Pavel II. je leta 1990 (v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo) zapisal zanimivo misel: »Vera kristjana ostaja vedno mlada, če je odprta za nalogo, poslanstvo, ki nam jo je Kristus zaupal. Misijoni vedno znova oživljajo vero«. Imejmo v svoji zavesti, v svojem srcu, da smo vsi na tem svetu z nekim razlogom. Tega bi se morali veseliti. Če v življenju delamo z veseljem in ljubeznijo do vseh ljudi, tudi do tistih, ki so daleč od vere, ki so morda brezbrižni in ravnodušni do vere, se stvari spreminjajo med nami in po vsem svetu. Nemogoče je postaviti meje ljubezni, »zakaj močna kakor smrt je ljubezen« (Vp 8,6). Kot zanimivost papež dodaja, da je vsa materialna in duhovna revščina, vsaka oblika diskriminacije oz. zapostavljanja posledica zavračanja Boga in njegove ljubezni.