Jer 31, 7-9; Heb 5, 1-6; Mr 10,
46-52
1. Če se verni ljudje zazremo v
svojo vernost, lahko kaj hitro opažamo, kako različno mesto in pomen odmerjamo
Bogu v svoji vsakdanjosti. Nekaterim je Bog neko neskončno oddaljeno bitje, ki
je previsoko nad ljudmi, da bi se lahko ukvarjalo s posameznim človekom,
nekateri strnejo svojo misel o Bogu le na tisto ugotovitev, da "nekaj je
nad nami", nekaterim pa je Bog bitje, ki se v svoji neskončnosti sklanja
čisto do človeka, mu je Prijatelj, s katerim se da zaupno pogovarjati in se
nanj utemeljeno lahko tudi računa.
2. Na tisto pozornost, ki jo Bog
namenja prav vsakemu človeku, ki jo izraža v čuteči skrbi za človeka, želi
opozoriti današnja Beseda:
- prerok vabi ljudstvo, ki se
vrača iz sužnosti: vriskajte, Gospod je rešil svoje ljudstvo, ter
strnjeno in neposredno utemeljuje božjo skrb za človeka - Bog je vendar Izraelov
oče, skrbi za ljudstvo tako ljubeznivo, kot oče za otroka;
- še bolj neposreden je evangelij,
ki se ne ustavi pri skrbi Boga za ljudstvo, ampak seže prav do posameznika, ki
je v stiski - ko je Gospod slišal slepega, da vpije, je obstal –
vpitje, prošnja za pomoč ga ni motila, kot spremljevalce, saj je prišel, da
bi stregel, kot da hoče dopovedati: kličite k Bogu v svojih stiskah, Bog
ima pozorno uho za človekovo trpljenje;
- naprej slišimo njegovo
besedo pokličite ga – dotlej je ta človek bil le eden od
mnogih "primerov" (kot pogosto slišimo za takega ali drugačnega
bolnika), morda pozabljen, odpisan – ta beseda želi dopovedati, da Bogu nihče
ni neznan, pozabljen, odpisan, prav tako nam želi reči, kako prav je, da
kličemo k Bogu, ga prosimo, saj je spodbujal: prosite in se vam bo dalo;
- slepemu Bartimaju se očitno ni
vrnil le telesni vid, ampak je spregledal, da je Jezus tisti, ki mu kaže
prisluhniti, ki se kaže po njem ravnati, ga sprejeti za vodnika v
življenju: šel je po poti za njim – podoba njegovega življenja
postaja jasnejša, ni več tipanje, ampak sproščena hoja v zavesti, da je pred
njim Gospod, ni več životarjenje človeka, ki ga tlači moreč občutek
odrinjenosti in breme, ki vrta v duši, ampak življenje osvobojenega,
sproščenega človeka.
3. Evangeljska pripoved ni le
zgodba iz časa davne preteklosti, gre za to, da bi tudi mi postajali vse
bolj pozorni na vse, na kar nas Gospod s svojo besedo in svojim dejanji usmerja
in opozarja, da bi se zavedali, da je z nami, da se nikoli ne bi zaprli v
malodušje ali občutje brezizhodnosti, da nikoli ne bi zgubljali zaupanja, da
nas Bog naš Oče ljubeznivo spremlja. Ta zavest naj bi vedno bila temelj našega
upanja in našega veselja, ki se ne izraža v poskočnicah, ampak v umirjenem in
vedrem soočanju z vsakdanjostjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar