28. nedelja med letom

Mr 10, 17-30
Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.

1. Srečanje bogatega mladeniča z Jezusom je v novi zavezi edina pripoved o poklicanosti človeka, za katero je značilen negativen izid. Mladenič je bil najprej navdušen in poln dobre volje, željan življenja. Toda, ko mu je Jezus pokazal pot v resnično življenje, kakršnega razpira evangelij, "se je užalostil in odšel otožen; imel je namreč veliko premoženje". 

Neprijetni razplet srečanja je bil Jezusu povod, da najresneje posvari svoje učence pred nevarnostjo bogastva. "Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo!"
Vsakovrstno bogastvo je nevarno zato, ker lahko postane nadomestek za Boga. In ko se to zgodi, se zapro vrata, ki vodijo v življenje tu na zemlji in v večno življenje. Treba se je torej odločiti: ali za mamona ali za Boga. Kompromis ni mogoč. V tem je izziv prispodobe o velblodu.

2. Ko je bogati mladenič pristopil k Jezusu, je sicer spoštljivo padel predenj na kolena. Pokazal je dobro voljo. Morda pa je kot prizadeven in marljiv Jud pričakoval, da mu bo nazareški Učitelj razširil perspektivo uspešnega trgovanja in pomagal k večji uveljavitvi. Po judovskem pojmovanju je veljalo takrat bogastvo za neke vrste "zakrament" božje navzočnosti in za poseben blagoslov. Morda bi mu Jezus lahko pokazal še nekaj drugega, poleg vsega, kar je marljivo izpolnjeval od svoje mladosti. Rad bi storil še nekaj.
Očitno je šlo njegovo pričakovanje v napačno smer. Užalostil se je in odšel otožen.
Jezus mu je namreč z ljubečim pogledom in nasvetom pokazal drugačno pot: "Eno, ki ti manjka, je vse! Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih!" Za Jezusovega učenca ni dovolj "še nekaj" storiti, marveč vse pustiti. Tudi v izpolnjevanju zapovedi in dobrodelnosti se ne naslanja na svoje storitve, kajti "nihče ni dober razen Boga samega". V nasprotje z držo duhovnega kapitalizma Jezus postavi preprosto aritmetiko razdajanja: zgubiti moraš, da lahko dobiš. Po naši pameti ljudje dobivamo, ko zbiramo, zadržujemo, kopičimo in seštevamo. Po Jezusovi obljubi preračunljivemu Petru pa vemo: "Nikogar ni, ki bi zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive zaradi mene in zaradi evangelija in bi ne prejel stokrat toliko."

3. Bogatega mladeniča je gnala k Jezusu sla po življenju: "Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" Pa ni stopil na pot življenja - zaradi bogastva.
Psihologi trdijo, da je najmočnejši razlog, zakaj se ljudje trudijo za bogastvom in denarjem, tesnoba in strah pred nebitjem in občutkom nepomembnosti. Moč denarja naj bi navidezno pomirjala to tesnobo in dajala, vsaj začasno, lažen občutek gotovosti.
Takšnega vedenja pri živalih ni opaziti. Naberejo si le toliko, kolikor rabijo za preživetje. Človek pa grabi in grabi, - dokler z vso ostrino ne trešči ob čer smrti. Pred vprašanjem smrti spozna, da mu ni rešitve v nikakršnem imetju, marveč le v tem kar resnično je. Če bi se človek zavedal te svoje bistvene revščine, mu ne bi bilo tako težko izpustiti iz rok prilaščene dobrine in jih deliti z drugimi. Tesnobe svojega nezanesljivega bivanja ne bi več blažil z goljufivimi vrednotami.