Zamegljevanje in razmegljevanje
Začeli smo postni čas, ki je čas milosti. Bog nam v tem času daje več
priložnosti in pomoči, da se poboljšamo. Kliče nas iz naše blodne poti k smislu
življenja. Abrahamov oče je bil blodeč Aramejec. Hodil je sem ter tja s svojo
čredo za boljšimi pašniki in edini smisel življenja mu je bil, da preživi.
Živel je zato, da bi preživel.
Danes mnogi živijo zato, da bi uživali. Tudi to ni pravi smisel
življenja. Ne ostanimo blodeči Aramejci, ki ne vedo zakaj so tu in letajo sem
ter tja za stvarmi tega sveta in za bežnimi radostmi, ki jih ponujajo.
Postavimo svoje življenje v harmonijo z božjim načrtom. Odpravimo nered in
meglo, ki ju je v naše življenje prinesel greh. Odzovimo se božjemu klicu, ki
nas kliče na potovanje v obljubljeno deželo.
Odkar je človek na svetu, je tudi skušan in preizkušen z grehom. Človek
je namreč ustvarjen kot svobodno bitje in se svojemu Stvaritelju lahko tudi
upre. To svojo možnost, upreti se Bogu, je človek izkoristil že takoj v začetku
in to tudi mi ponavljamo vedno znova. Radi bi vse poskusili, popolnoma bi bili
radi srečni, radi bi bili gospodarji zemlje. Te želje, ki so v bistvu želje po
neskončnosti, nam je v srce postavil Bog sam, ko nas je ustvaril po svoji
podobi. Hudobni duh hoče uresničiti željo po neskončnem mimo Boga, ali v kljubovanju
Bogu, ali na račun Boga. To pa ni možno. Hudobni duh se je že »opekel« ob
svarjenju sveta, sedaj pa v isto napako zavaja tudi človeka.
Srečo lahko dosežemo le z božjo pomočjo, saj je Bog izvor življenja in
sreče. Bog nas vodi k sreči in nam jo tudi želi dati v izobilju, zaradi
hudičeve nevoščljivosti jo je težko doseči.
Hudič je tisti, ki naredi razdor. Grško ga evangelist Luka imenuje
diablos, kar pride od besede dia – vmes in besede ballo – vreči, zagnati. Hudič
je tisti, ki vrže nekaj vmes, da naredi razdor. V Slovenščino bi lahko diablos
prevajali tudi z besedo prepirljivec, klevetnik, ali lažnik. Že takoj ob
stvarjenju mu je s pomočjo laži uspelo ločiti človeka od Boga. Sedaj tukaj v
puščavi ob Mrtvem morju se je polotil samega božjega Sina. Njegov boj je
premišljen in taktičen. Skušnjave s
katerimi skuša odvrniti Jezusa od njegovega Očeta izzivajo Jezusovo nadnaravno
moč. Drugače pa so te skušnjave podobne tistim, ki jih hudobni duh uporablja za
nas ljudi in imajo isti namen, v božjem stvarstvu napraviti disharmonijo, nered
in potem upor.
Božjega Sina ne zapeljuje, da bi naredil kaj naravnost proti Bogu, ampak
samo, da bi si svoje odrešenjsko delo s svojimi nadnaravnimi čudežnimi
sposobnostmi olajšal. Zakaj stradati, če pa lahko iz kamnov narediš kruh. Zakaj
biti zavržen popoten učitelj, če pa lahko dobiš vso slavo in oblast tega sveta.
Zakaj se truditi za pridobivanje učencev, če pa lahko to dosežeš z nadnaravnimi
vragolijami, saj ti je obljubljeno božje varstvo.
Vse te skušnjave so končno usmerjene v odvrnitev Jezusa od njegovega
poslanstva zaradi katerega je prišel na svet. Jezus je prišel na svet, da bi za
nas trpel in umrl na križu, da bi nas odrešil. Če bi hudobnemu duhu uspelo
odvrniti Jezusa od njegovega poslanstva, bi mu ga uspelo odvrniti tudi od
nebeškega Očeta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar