2. postna nedelja

Lk 9, 28-36   Ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila. 

Prizor spremenjenja na gori postavlja evangelist Luka v tesno povezavo z napovedjo o trpljenju Sina človekovega, kakor tudi z zahtevo, da morajo učenci slediti Kristusu tudi na poti križa in zatajevanja. Takšna zahteva je učence očitno presenetila. Pot križa, po kateri naj bi hodil Sin človekov, jim nikakor ni šla v račun.
Zato naj bi jim to kratko, kot preblisk svetlo doživetje poveličanega Gospoda pomagalo za odločitev zanj in jih utrdilo v pokorščini in zvestobi tudi takrat, ko ga bodo gledali pred ljudmi zavrženega in zmrcvarjenega.
"Ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila, njegovo obličje je postalo belo in se je svetilo." (v. 29) 

Učenci so bili ob tem doživetju kot hipnotizirani. Človeški omejenosti pa je treba pripisati dejstvo, da so ob tem močnem doživetju izgubili pogled na celoto.
Peter bi npr. kar takoj rad zgradil šotor, ali recimo cerkev; zase in za svojega Boga. Na ta način pa bi se pravzaprav odtujil življenju, ki ga čaka; zanikal bi ga in se mu izognil.
Gospod pa ne posluša Petrovega predloga. Njegova smer, ki je smer razodetega Boga, je nasprotna: svet. Življenje. Preobrazba človeka na njegovi poti skozi banalno življenje.

Bog ni prišel na zemljo zato, da bi mu človek postavljal hiše, v katerih naj bi prebival, marveč je prišel zato, da bi prebival v hišah in domovih, kjer mi prebivamo. Bog zahteva preobrat Petrove in naše človeške miselnosti.
Kajti lažje je Bogu v čast postaviti cerkev ali zgraditi kapelico in Boga nekako omejiti na blagoslovljeni prostor, kot pa mu dati prostor v lastni hiši, v lastnem življenju in v neljubih dogodkih življenja, s katerimi se moramo soočiti.

V nekem časopisnem propagandnem oglasu za gradnjo nove cerkve je pisalo: Bog potrebuje 20 opek.

Morda je res, da Bog potrebuje 20 opek; morda še manj. Ali pa neprimerno več. A za ta več je vprašal Petra in vpraša tudi nas, ko nas povabi na pot v Jeruzalem, na kraj njegovega odrešilnega trpljenja. Res je: so trenutki tolažbe, ki nam jih daje Gospod v molitvi; so lepa doživetja na romanjih, ali kot pravimo, na krajih milosti; so čudovita doživetja podpore in pomoči v občestvu ali navdiha in navdušenja v svetem bogoslužju itd.

Res pa je tudi, da je treba z gore spremenjenja vedno znova sestopiti v dolino, v meglo, na asfaltne ceste, v natlačene avtobuse, kjer si ljudje hodijo po nogah; znova in znova moraš v trgovino, v matični urad, v bolnišnico, v hiralnico in v porodnišnico ...
In sredi vse te zmede boš začutil Nekoga, ki bo potrkal na vrata tvojega srca in te bo vprašal: Smem vstopiti? Sem lahko tvoj gost in tvoj spremljevalec na poti tvojega križa?
Kristus se ni strinjal s Petrovim predlogom, naj bi se vsi skupaj kar utaborili na gori Tabor.

Danes, po dveh tisočletjih še vedno žive ljudje, ki so pripravljeni sestopiti z gore doživete lepote Gospoda v najkrutejšo resničnost sveta. In jo živijo skupaj s Kristusom, kot razumemo pričevanje matere Terezije:
"Trpljenje samo po sebi nič ne pomeni; toda trpljenje, ki ga vzamemo kot udeležbo pri Kristusovem trpljenju, je čudovit, da, najlepši dar: dar in dokaz ljubezni, ker je Oče, ko je dal svojega Sina, pokazal, da ljubi svet.
Na ta način je dokazal, da je bilo to trpljenje dar, največji dar ljubezni, ker je bilo njegovo trpljenje sprava za grehe. Trpljenje pomeni v Bengaliji strašno Golgoto, na kateri je Kristusovo telo znova križano. Ko bomo umrli, ne bomo sojeni na temelju tega, kar smo s svojim delom dosegli, marveč po tem, koliko ljubezni smo vtkali v to svoje delo. Ta ljubezen pa mora rasti iz nesebičnosti in jo moramo čutiti prav do bolečine."
Tako razumljeno življenje prinaša Bogu v čast zares mnogo več kot 20 opek.