3. postna nedelja

Lk 13, 1-9 

"Nekdo je imel v svojem vinogradu vsajeno smokvino drevo in je prišel iskat sadu na njem, pa ga ni našel."

1. Evangeljske prispodobe so vedno malce neprijetne. Če jih prav razumemo, nam vznemirjajo vest.
Jezus je s prispodobo o smokvinem drevesu morda najprej mislil na izvoljeno judovsko ljudstvo. Jahve ga je pripeljal na rodna tla obljubljene dežele. Skozi stoletja ga je vodil, nato pa hranil z duhom postave, s svojo besedo, z naukom prerokov ... Zdaj pa mu ponuja še mnogo pomembnejšo novo možnost, novo šanso - namreč, da prepozna Odrešenika v svoji sredi. Bo izvoljeno ljudstvo spoznalo ta svoj čas milosti?
Seveda pa je prispodoba prav tako aktualna za nas kristjane, novo izvoljeno ljudstvo. Po krstu smo bili zasajeni v bogata življenjska tla Cerkve. Tu prejemamo vedno nove milosti in vedno nove spodbude. Bog, ki je pravičen, pričakuje od nas dobrih sadov. Hkrati pa, dokler živimo, nas zaradi naše majhne rodovitnosti po svojem usmiljenju spodbuja in opominja, naj ne preživimo svojega življenja v prazno.

2. Nekdo, ali recimo Bog, ki prihaja iskat sadove na naše drevo življenja, ni edini, ki se nam približuje. Okrog nas je nešteto ljudi. Vsi pričakujejo nekaj od nas. In v kolikor se štejemo za kristjane, nimamo pravice odrekati jim tiste hrane, ki bi jim pomagala lažje živeti in globlje upati.
V kapitalističnih deželah vidimo večkrat na vratih izobešen napis: Privatna lastnina. Kristjan si ne more privoščiti takšne nalepke. Sv. Pavel opominja, da nihče ne živi le sebi.
Slehernemu izmed nas je bila dana majhna parcela, ki naj bi jo obdeloval in kultiviral v prid rasti enega božjega kraljestva. Dobro se zavedamo, koliko je še takšnih neobdelanih parcel; kako mnogo je še takih, ki so obrasle z ostatom nasilja in plevelom sovraštva! Kako razumljivo je potem, da ostane drevo, ki raste na takšnem terenu, jalovo v vsakem letnem času.
Brez plemenitih sadežev naših dobrih del ljudje ne morejo spoznati, da je Bog, ki vanj verujemo, zares Bog pravičnosti, usmiljenja, resnice in ljubezni.

3. Gotovo ne bo škodovalo, če si prav v postnem času priznamo, da je eden od vzrokov naše jalovosti v življenju pomanjkanje samoodpovedi ali zatajevanja.
Marsikomu se danes ob tej asketsko zveneči besedi nakremži obraz, češ, kako neki naj bi svetobolno zanikanje življenja ali neko nikomur koristno mrtvičenje prispevalo k vzgoji dreves, ki bodo sposobna roditi užitne in celo žlahtne sadeže izpolnjenega življenja. Ali ni krščansko zatajevanje izraz podzavestnega sovraštva do zemlje, strahu pred življenjem, bolestne zavrtosti, mazohistične težnje in kdo ve še česa?
Zatajevanje, ki bi izviralo iz takšnih nagibov, vsekakor ne bi bilo pristno krščansko. In če nam ob misli na odpoved upade obraz, je to morda zaradi tega, ker ne gledamo dovolj zavestno v tiste pozitivne sadove, do katerih brez odpovedi ni mogoče priti. V tako imenovani novi duhovnosti danes raje govorijo o disciplini kot o zatajevanju, prav zato, da bi bolje poudarili pozitivni smisel te dejavnosti, ki jo lahko imenujemo tako ali drugače.
"Če pšenično seme ne pade v zemljo in ne umrje ...", ostane samo, jalovo.
To je tisto osnovno evangeljsko nasprotje, ki ga moderni ljudje v svoji kratkovidnosti in površnosti tako težko dojemamo.
Odpoved sama po sebi nima pomena. Je pa njuna in neobhodna za pravo rast človeka. Kajti vsaka človeška rast zahteva premagovanje odtujenosti, odstranjevanja ovir, umiranje zlu ...
Nekdo je dejal, da sta v človeku dva jaza: prvi jaz je plitvi, površni, vase zazrti, lastniški, sebični . . ., drugi jaz, globlji in pravi jaz pa naj bi bil edini sposoben pravega darovanja.
Smisel odpovedi je torej, da z umiranjem plitvemu jazu omogočamo življenje darovanjskemu jazu, ki je edini sposoben ljubezni ..., se pravi sadu, ki ga od nas pričakuje Gospod, ki ga pričakujejo od nas ljudje.
Naša puščavska pot k Bogu, naša pokora, bo Bogu všeč, če bo izraz naše velikodušnosti, veselega služenja in globlje skupnosti z Bogom in ljudmi.
Če nočemo, da bo naše drevo zaman izkoriščalo zemljo in prostor pod nebom ...