Sir 27, 4-7; 1 Kor 15,
54-58; Lk 6, 39-45
1. Kar
v krvi nam je, da za nas res nekaj štejejo stvari, ki se odmevne v širših
krogih. Govori se o človeku, ki je podtaknil požar, poneveril velike vsote, govori
se o človeku, ki je utapljajočega potegnil iz vode, ki je veliko prispeval za
novo bolnico. Po odmevnejših dejanjih, dobrih ali slabih, človek postane znan.
Drobne stvari, ki se vrste dan za dnem, pa se nam zde preveč vsakdanje in
premalenkostne, da bi jih upoštevali. In vendar so prav slednje tiste, ki
oblikujejo resnično podobo človeka. Z odkritosrčno besedo, z dobrohotnim
nasmehom, z nepreračunljivo pomočjo si nekdo ustvarja podobo dobrega človeka,
in prav tako si drug z mrkim obrazom, zadirčno besedo, s stalnim ponavljanjem
"nimam časa, ne morem", ustvarja podobo človeka, ki ga okolica ne
mara. Razliko predobro čutimo in nikakor nam ni vseeno, ali imamo npr. za
sodelavca človeka s prvo ali človeka z drugo podobo.
2.
Beseda nam ponuja v razmislek nekatere stare ljudske modrosti, ki jim daje
pomen avtoriteta božanskega Učitelja in ob njegovih poudarkih človek zazna, da
ne gre za zanemarljive vsakdanjosti, ampak za misli, s katerimi človek v
resnici more graditi v sebi pravo človečnost za sedanjost in prihodnost:
- ali
more slepi voditi slepega, ali ne bosta oba padla v jamo, sprašuje Učitelj
in pri tem očitno ne misli na telesno slepoto, ampak na tisto, ki zastre pogled
na resnico o Bogu in o človeku, resnico, ki neprijetno vznemirja;
- s
tem vprašanjem Gospod sprašuje nas, komu se damo voditi: ali si mirimo vest in
se slepimo s preračunljivimi smernicami ideologov, s "preverjenimi
ugotovitvami" rumenega časopisa, s floskulo "saj po smrti ni
nič", ali pa nam je le merodajnejša beseda, ki sloni na avtoriteti
učlovečenega Boga;
-
Sirahovo modro misel govor razodeva notranje mišljenje Gospod
skoraj dobesedno ponovi: iz tega, česar je polno srce, govorijo usta,
in nas sprašuje, ali se sploh zavedamo vsebine besed, ki jih izgovarjamo, se
zavedamo, da v tem, ko "v afektu" govorimo o drugem, kažemo predvsem
lastno podobo;
-
slikovit vzhodnjaški izraz izderi najprej bruno iz svojega očesa znamo
podomačiti z znanim "pometi pred lastnim pragom", Gospod pa je to
misel povzel tudi s pregovorom svojih rojakov: zdravnik, sebe ozdravi –
sploh si ne moremo predstavljati, kako bi se tale svet spremenil, če bi se
človek tako goreče, kot se loteva napak drugih, zagrizel v lastne napake in jih
odstranjal.
3. So
ljudje, ki zmorejo strastne obsodbe drugega v sebi utišati, so ljudje, ki se
zavedajo lastnih napak in so razumevajoči za pomanjkljivosti drugih, so, ki
premislijo, preden izrečejo svoje mnenje. Veliki so pred Bogom in pred ljudmi.
x
Ni komentarjev:
Objavite komentar